Saga o Cirkulaciji 2 je dosegla dramske razsežnosti! Govorimo seveda o tipu t.i. mehiških nadaljevank. Srečni konec v neverjetni najboljši možni obliki se je dogodil v sredo 29. januarja 2020, ko smo prejeli obvestilo, da bo Mestna občina Ljubljana za namene programa Cirkulacije 2 predala v začasno uporabo prostor v podhodu Ajdovščina – v centru mesta. Ponovno rojstvo lahko pričakujete tik po obhajanju dneva pesnikove smrti v februarju 2020.

Ptič Feniks in te reči…

Feniks by Friedrich Johann Justin Bertuch (1747–1822)

V desetih dneh od predaje izpraznjenih prostorov se je skrajni cinizem, ki je bil dotlej najbližja oznaka situacije, popolnoma obrnil, saj nas je 30. januarja 2020 načelnica oddelka za kulturo MOL Mateja Demšič obvestila, da so na kolegiju pri županu potrdili, da so začasni prostori Cirkulacije 2 lahko v podhodu Ajdovščina, kar je bila tudi naša sugestija. Seveda smo izjemno navdušeni nad tako hitro razrešitvijo situacije s strani MOL, kar je daleč od samoumevnega in po naših zapažanjih v preteklih letih – skoraj neverjetno. Ne zdi se nam, da bi se doslej izkazala kakšna tovrstna strategija. No, z veseljem se znajdemo v sedanji vlogi. (Uroš: anekdotični?)

Cirkulacija 2 bo v podhodu Ajdovščina nadaljevala s principi, ki so se razvili v praksi dosedanjih letih. Predvsem v zelo dinamičnem dogajanju kot posledici raznolikih dejavnikov – posameznikov, skupin, društev, zavodov. Cirkulacija 2 kot “hiša umetnikov”, ki jo deklariramo vse od ustanovitve, naj bo rezultat mreženj/ sodelovanj na vseh teh nivojih.

/spomnimo: (novinarka RTV…)/
“Cirkulacija 2 je v preteklem mesecu (januar 2020) doživela hiter niz zaporednih pretresov, ki se tičejo nadaljevanja najemanja prostorov v Tobačni Ljubljana. Po prvotnih zagotovitvah novega lastnika, da je njihov namen ohraniti zanesljive poslovne partnerje in na njihov sprva pozitivni (poslovni) pristop, smo se prav tako odzvali poslovno in poiskali partnerja ter potrdili lastnikove pogoje (povišanje najemnine na tržno ceno 2,5 eur/m2).

Vendar smo že naslednji dan (10. januarja 2020) s strani lastnika prejeli popolno negacijo prvih pogojev – trikratno povišanje cene, kar je tudi tržno nerealno – pravzaprav sugestijo o deložaciji Cirkulacije 2. Verjetno se je podobno dogajalo tudi z drugimi malimi najemniki v Tobačni. Bolj mi je znana situacija s kreativnim centrom Poligon, ki je bil že konec leta 2019 obveščen o deložaciji.

Osupli smo nato v desetih dneh s široko pomočjo podpornikov in programsko bližnjih organizacij izvedli izpraznitev prostora in preselitev v razna skladišča. Hkrati smo sproti obveščali javnost in našega programskega sofinancerja Mestno občino Ljubljana. Načelnica oddelka za kulturo MOL Mateja Demšič se je odzvala izjemno hitro z izjavo, da bodo pomagali pri zagotovitvi novih prostorov.”

Ideje, ki so se v tej celotni situaciji pojavile, so različne.

V lokalnem okolju se je zelo jasno pokazalo nekritično sprejemanje malikovanja vloge privatne lastnine in lastništva, ki se ogiba kategoriji družbene odgovornosti. Vsaj v primeru Cirkulacije 2 obstaja jasno izražen javni interes – prek sofinanciranje programa iz javnih sredstev. Tudi v primeru drugih malih najemnikov bi lahko ugotovili podobno, saj so bile v konglomeratu raznovrstnih najemnikov v Tobačni Ljubljana v veliki meri dejavnosti, ki sodijo med t.i. inkubatorje, pri katerih je bistvena motivacija ta, da se nosilci teh dejavnosti samostojno razvijejo v neodvisne poslovne subjekte. To je npr. deklarirano javni interes države Slovenije, ki iz tega naslova tudi črpa EU-nepovratna sredstva.

Pojasnimo situacijo v Tobačni Ljubljana s primerjavo z lastništvom gozda: lastnik gozda se mora pred posekom posvetovati z gozdarji. V primeru naravnega okolja – ekologije torej obstaja širši interes, ki je zakonsko predviden. V primeru socialnega okolja / družbenega tkiva ni sledu o kakšni socio-ekologiji.

Novi lastnik Tobačne je tako brez javnega nadzora in odgovornosti spodsekal vso mlado rastje!

Pravniki bi lahko seveda to situacijo bolje ocenili. A samoiniciativni pravniki z jasno izraženim javnim angažmajem so ponovno šibka točka lokalnega okolja (-> družbenega eko-sistema).

Širši kontekst: 
/esejćić Privatna lastnina/ nepremičnina kot investicijski balon …/

Sodobna finančna ekonomija je otrok anglosaškega modela neomejenega kreiranja vrednosti na osnovi nenapihljivih konkretnih in zelo napihljivih navideznih resursov. Če obstaja produkt, za katerega je nekdo pripravljen plačati z (malo bolj) realnim denarjem, potem to plačilo prispeva k večji kredibilnosti (realnosti) vrednosti produkta. To je v zvezi s t.i. konvertibilnostjo. Običajno so produkti bolj konkretni (realni), kot samo plačilno sredstvo. Ne tako v sedanjem času! Fizični produkti so celo zelo podcenjeni – jasno, ker je njihova vrednost delegirana nekje daleč, kjer je delo poceni. Ampak to nas trenutno ne zanima.

No, produkti so zadnje čase postali zelo abstraktni – produkt je lahko vse, kar potencialno privabi investitorja/ kupca. Spletni mediji so polni takšnih teaserjev. Pri nas so bili nekoč skladi. Investitor je danes lahko vsak – oziroma mora biti vsak. Potrebe finančnih trgov po realnem denarju so velike. Sodobni mikro-fenomen crowd-funding je praviloma vezan na konkretni produkt, kar je že sodobna etična izpeljava principa investiranja. No, finančni trgi se s tem ne ukvarjajo. Za njih in njihove investitorje je zanimiv profit. Profit se zgodi, če se glavnica vrednosti produkta v nekem času širi, kar pomeni da nekdo vlaga realni denar v nekaj, ki  je sicer zgolj abstraktna vrednost nečesa/ ničesar (-> produkt). S tem prispeva h kredibilnosti/ konvertibilnosti in stopnja produkta postaja vedno bolj realna (in vedno manj ničesar…).

Kredibilnost/ konvertibilnost/ realnost produkta je torej proporcionalna sprotnemu dotoku bolj realnega simbola vrednosti (denarja), ki lahko sproti plačuje konkretne potrebe aparata, ki stoji za lansiranim produktom. To je v končni fazi človeški aparat zaposlenih, ki poganjanjo ta aparat – in njihovih potreb. Morajo jesti, stanovati, šteti profit, iti na morje, jahta, itd. – kar so zelo konkretne potrebe. Za to pa potrebujejo realni reprezentant vrednosti, se pravi: bolj konvertibilni reprezentat vrednosti, kar je običajno denar. Tukaj lahko govorimo o balonih, kadar je vrednost produkta precenjena (kar pri abstraktnih produktih običajno vedno je) – torej se pričakuje sesutje. Mera za precenjenost ni jasno razvidna, neposredno je povezana s trenutnima ponudbo in povpraševanjem.

Zdi se, da mora biti ponudba vedno omejena. Zanimivo je, da je bila omejnost ponudbe vgrajena v t.i. kripto-valute, ki je sicer eden od eminentih predstavnikov novih abstraktnih produktov. No, v pomanjkanju ponudbe je potem nastalo kar nekaj derivatov kripto-valut, kar je potem pripomoglo k balonu. Denar je seveda tudi lahko balon, vendar je na neposrednem trgu bolj kredibilen/ konvertibilen – in bolj omejen, kot so derivati. Baloni/ produkti morajo seveda vedno sproti nastajati, saj so omejenega roka trajanja.

Mogoče si je pri vsem tem vsesplošnem generiranju abstraktnih vrednosti najbolj ustrezno predstavljati, da nekdo meša karte, pri tem pa goljufa, saj ve, kako deli karte in komu nudi kaj – malim investitorjem pa ni jasno, da ne gre niti za pravičnost, niti za naključje. Gre pa za poces prerazporejanja denarja, ki je v obtoku – in v splošnem: vsega, kar so zelo konkretni resursi.

Ali pa vzamemo za primer trg umetniških del, kot enega prvih, kjer se je vrednost kreirala popolnoma iracionalno. Še posebej, ko je na svetovnem trgu zmanjkalo klasičnih umetniških del, ki so se dotlej pokazala kot izredno stabilna vedno rastoča investirana vrednost, je bilo potrebno kreirati trg sodobnih umetniških del, kar je bil večji problem, vendar je uspelo (kot je pred mesecm dni povedal Jake Yuzna). Problem je prav v ponudbi, ki mora biti omejena. Tu na plano stopijo galeristi in poznavalci, ki imajo nalogo kreirati kredibilno hierarhijo sodobnih ustvarjalcev, kar je seveda ideološko dejanje. Seveda je pri tem prednjačil anglosaški svet – kot zmagovalci in voditelji sveta po 2. svetovni vojni. ZDA in Velika Britanija so kot ideološki projekt sugerirale smeri moderne umetnosti – in jasno: glavna tržišča so bila ravno tam. Ter tudi sicer: New York in London kot dva finančna svetovna centra. No, to z umetniškim trgom se je v zadnjem času precej sesulo. Pred dnevom mi je Emil Memon omenil poskus vzgajanja novega kadra t.i. zbirateljev: učne ure za mlade zbiratelje. No, kar je od vsega tega pri posameznih umetnikih ostalo, je neka zabloda, da je njihovo delo vredno desettisoče, stotisoče, v resnici pa kupca ni in ni. Balon je počil dokaj neslišno.

Bančno posojilo je odobreno na podlagi ustrezne garancije že obstoječe vrednosti lastnine. Običajno mora biti lastnina precej bolj konkretna, kot kakšni baloni. Po drugi strani pa velja, da z dajanjem posojila banke kreirajo denar – potegnejo ga iz niča. Ga ne tiskajo. Preveč denarja pomeni upad njegove vrednosti / inflacijo. Natisnejo simbolično potrdilo o prenosu vrednosti na posojilojemalca. Ta s tem potrdilom izvede prenos lastništva – vrednost posojila se prenese na prejšnjega lastnika. Nobene potrebe ni, da ta vrednost v obliki denarja kadarkoli vstopi na tržišče neposredno. Tako imamo lahko ogromen razkorak med velikostjo teh vrednostnih transakcij in med količino denarja v obtoku.

Pri bančnih posojilih je potrebno iz vračanja glavnice (z obrestmi) plačevati vse prej konkretno našteto. Pri tem ne gre več za abstraktno vrednost, ampak se to počne z (realnim) denarjem, ki je v obtoku – ki tako vstopa v sistem vračanja posojila – npr. kot mesečno plačevanje najemnine. Iz tega se plačuje investitorje, bančne uslužbence, varnostnike, itd. Kot je jasno, se mora čim večja količina bančne posojilne vrednosti (ne-denarja) pretočiti v denar. Tudi če investor proda svoj delež drugemu investitorju, ali proda lastnino po deležih, se operira na abstraktnih vrednostih. Če ni končnega plačnika konkretnega denarja, potem mora lastnik banki sam plačevati v konkretnem denarju, morda tudi s prenosom vrednosti  (te ali neke druge lastnine) na banko, ki seveda s tem nima kaj dosti početi, razen prodati – če seveda ne želi razširiti svoje dejavnosti. Če ne more prodati, ali ne prejema predvidenega realnega denarja za svoje realne potrebe (plače uslužbencev, profit lastnikov, itd.), potem se tudi ta balon prejkoslej razpoči.

Poanta je očitno v tem, da lastnik/ investitor na osnovi neke lastne garancije z banko sklene sporazum, da bo iz ulice črpal realni denar – tisti, ki je v običajnem obtoku. Ko se glavnico vrne v celoti, se abstraktno kreirana vrednost posojila razblini/ izbriše – v celoti jo je v toku časa vračanja posojila zamenjal realni denar – z obrestmi, ki je bil v idealnem primeru v celoti posrkan iz ulice. Pri tem se s tem realnim denarjem nahrani celotna prehrambena veriga – od banke in lastnika navzdol. Tisti, ki jo hrani, je plačnik – na ta način nujno potrebni zadnji v verigi (in smisel verige). Na nek način gre tudi pri temu za princip verige oziroma piramidno shemo, kjer tisti na vrhu organizira posel, katerega smisel je, da se plasti plačujejo od spodaj navzgor. Ko je plasti konec, vrh piramide pobaše denar in izgine. To bi bil primer dokaj skrajnega, celo špekulativnega pristopa, k investiciji. Seveda so investicije lahko tudi drugačne, vendar so vedno bolj redke. Npr. usmerjene na izgradnjo tovarne za proizvodnjo bolj konkretnih produktov – kar potem verjetno zamenja smisel finančne investicije kot produkta per se. Ampak to nas trenutno ne zanima.

V skladu s prej povedanim je verjetno bolj razumljiva tudi teza, da finančne trge v veliki meri poganjajo dolgovi. Ti prinašajo zakonsko najmanj problematične pretoke realnega denarja, oziroma kot prej povedano: najbolj legalen (in na celo sprevržen način: najbolj etično čist) dohodek/ dobiček. Pri tem se seveda hranijo z eno temeljnih višje-sesalskih skupnostnih vrednot – pravičnostjo. Težje se je prikopati do prostega pretoka denarja – pa tudi ta na koncu lahko rezultira v dolgu, ki je tako tudi varovalka.

V lokalnem okolju je v zadnjem času beseda lastnik pridobila pomen nekakšne sodobne socialne ločnice. V tujini je to že dalj časa prisotno (teaser “become an owner”, itd.). Pomeni lastnik podjetja, lastnik nepremičnine. Ljudje “v stiski” so me v zadnjem času že dvakrat presenetili z izjavo “to ne morte men počet, sem lastnik!” – eden, ker je imel avto zaparkiran za eno minuto, drugi na Tobačni, ker mu nisem posodil koze, da bi nekaj pobarval (je pač zamudil). Pojem lastništva je seveda povezan z lastnino, kar je naša tema. Lastništvo je verjetno tudi pri nas že socialna tema, ker so tudi po Ljubljani (kot v ZDA in drugje) vsem na očeh brezdomci, kot socialno dno – opozorilo pred najhujšim, kar te lahko doleti.

Nižji srednji razred se v strahu skuša čim bolj odmakniti od te realnosti – investicija v nepremičnino se zdi zanesljiva, saj na videz ni prav nič abstraktna. Višji srednji razred tako kopiči nepremičnine – bolj podjetni med njimi imajo vzporedno ekonomijo: dajanje v najem in za airBnB. Zaposleni imajo možnost posojila – banke so na stežaj odprle možnosti za mikro-posojila. Garancija so nepremičnine. Ok, sej menda bomo zlahka dobili najemnike…

Stanovanja/ nepremičnine so balon, ki se napaja iz pohlepa in strahu. Da bi cene najema/ prodaje padle, bi morala biti ponudba skladna s potrebami. Ker pa je nepremičninski trg tudi stvar investicij, je povpraševanje večje od ponudbe. Cene rastejo, študentom nelojalno konkurirajo turisti, itd. Potem so tu hoteli. Leta 2006 smo stežka našli v Ljubljani hotel/ gostilno, kjer se je dalo namestiti kolege-umetnike iz Avstrije, danes je teh airbnb hotelčkov vse polno. (Od kod le prihajajo – vsi ti turisti? In kam grejo…)

Treba je narediti ločnico med mikro-podjetniškimi in makro-podjetniškimi pristopi. Nekaj omogoča osebno ekonomijo in v svoji kaotični razdrobljenosti ne povzroči razpada družbenega tkiva. Drugo obeta, da bo pregnetlo in izvrglo cele soseske, za kar ne prevzemajo nobene javne odgovornosti. Za takšne primere je potrebno vpeljati prej omenjeno socialno ekologijo / varstvo družbenega okolja.

Novi lastnik Tobačna Ljubljana je po pripovedovanju ulice kosovsko-makedonski-črnogorski finančni investitor na vladni ravni, očitno zainteresiran za prodajo zemljišča po delih, ki pa se mu ne mudi, saj lahko v vmesnem času od države Slovenije načrpa letno za okoli pol milijona evrov najemnine za tam delujočo Upravno enoto RS. Prav tako se niso dotikali drugih javnih najemnikov (oddelek Filozofske fakultete). Upravna enota naj bi se celo razširila, tako da bo te najemnine še več. Zdi se, da gre za meddržavno španovijo, kjer pa država Slovenija morda ni znala postaviti meja – ali pa je celo vključena v investicijo.

Zanimiva pa je močno prisotna dikcija o privatni lastnini, privatni lastnini, privatni lastnini. Države kot privatni lastniki?