Cirkulacija 2: Showcase 0.3 = prigodna razstava preteklih in prihodnjih del in opravil

Published on August 25th, 2015

V četrtek, 27. avgusta 2015, po 18.00 (mlajši) in od 20.00 dalje (starejši obiskovalci) vabimo na prijateljsko sre?anje v prostorih C² v Toba?ni Ljubljana. Na ogled bomo postavili veliko število del sodelujo?ih avtorjev, nekatera tudi šele v pripravi. To pomeni: avtonomne robote, robotske premične platforme, gibljive strukture, celoten sistem pozicioniranja zvoka, različne taktilne kontrolne vmesnike, mehanske in elektronske vire zvoka. Skratka: precejšno število del (in opravil) sodelujočih avtorjev. To so: Stefan Doepner, Borut Savski, Jakob Hariš in Boštjan Leskovšek.

Srečanje je prijateljske in informativne narave, zato ne bo imelo posebnega fokusa, oziroma: fokus se bo sprehajal med stvarmi. Poskrbljeno bo za male prigrizke in za splošno dobro pč?utje. Popoldan je primeren za družinske obiske, večer pa tudi za bolj ekscesne prijatelje in prijateljice Cirkulacije 2.

Predstavljena dela sodijo pretežno v obdobje zadnjih petih let, precej del je doživljalo občasne transformacije in renovacije, zato se jih lahko dojema kot prenovljena in ponovno delujoča dela. Vsa se nahajajo na polju razmisleka o interaktivnosti, generativnosti in avtonomnosti – umetna inteligenca? Stroji no?ejo biti le stroji, ampak osebnosti.

Cirkulacija 2 je eden redkih slovenskih kolektivov, ki zagotavlja prostor za produkcijo iz lastnih sredstev. To pa pomeni, da lahko še vedno razvijamo produkcijo, ki je neodvisna od trenutnih umetnostno-tržnih in kulturno-političnih razmer. Obe sta zadnja štiri leta vedno bolj naklonjeni ljudski umetnosti, oziroma umetnosti, ki se jo zdi primerno predstavljati laični javnosti.  To pomeni predvsem vračanje na sliko. To lahko pomeni, da se je čas prekucnil iz hvalospeva novega k cenjenju tradicionalnih, že predhodno kodiranih izraznih oblik. Kar pomeni, da je duh časa ponovno uvel in star. Tak ne producira novega, ampak reproducira staro. To seveda kreira trdno hierarhijo družbenih vlog in stabilizira družbo v nespremenljivo trenutno stanje.

Umetnik je v takšnem trenutku potisnjen v vlogo servisiranja potreb javnosti, kar zanika njegovo avtonomijo. Druga, bolj zakrinkana oblika, je njegova vloga naročenega kritičnega opazovalca za potrebe nacionalne ali mednacionalne identitete. Tu se ustvarja navidezna realnost, ki obi?ajno prikriva dejansko stanje. Umetnikova vloga je v tem, da neprenehno aranžira reči v na videz nove odnose in oblike in s tem soustvarja vtis, da se stvari vendarle nekam premikajo. Iz trte zvito.

Za pravo sodobno umetnost se zdi pomembno, da se lahko še nadalje ukvarja z naravo materialov/ medijev. Ta določa načine rab in oblik, dinamik in postavitev. Materiale je nedopustno oblikovati ali zvijati v nasprotju z njihovo naravo. Materiali, ki so primerni, so seveda vsi: odnosi, družba, politika, tehnologije, naprave,  komunikacije – kakor to velja za klasične materiale: kamen, les, platno, barva, plastika, itd. Les se obdeluje tako, da se sledi strukturi lesa – družbo se obdeluje tako, da se obelodani dejansko strukturo družbe. Vse drugo je goljufija.