Cirkulacija na koruzi / Dario Seraval v Brlogu

Published on August 20th, 2008

V četrtek 21.08.2008 ob 20.00 vabljeni na dogodek Cirkuliranje na koruzi. Tokrat s poudarkom na taktilnosti (nematerialnega a objektnega?).

razpoke v stenah se te dotikajo,
predmeti se  dotikajo,
zvok se  dotika,
misel se  dotika,
čas se  dotika
pogledi se  dotikajo,
v svojem nemiru razprem sonce

“es” by mg

Zvezda (Darij IV, sin Sonca in Luna je njegova mati), ki se je bomo dotikali (in ona nas), bo Dario Seraval (glas, kitara), obdan s predmeti, zvoki in idejo Cirkulantov.

Dario Seraval – Living teater Metelkova mesto: Legalizacija avtonomije

Boštjan Leskovšek Ror – Thingama (slovensko: Stvarama)

Borut Savski, Majda Gregori? – Termenvox I in II: dve taktilni površini priključeni na računalnike

Bambi strojnica – zvočne meditacije

/teater ali performens?/

Če poenostavljeno rečem, da je teater dualno oblikovan prostor, kjer se na eni strani dogaja (aktivni) oder, na drugi strani pa (pasivna) publika, potem v tej razdelitvi zaslutim tipično evropski duh determinističnega razmejevanja in zamejevanja. Vmesnega prostora, kjer se aktivno-pasivno meša, skorajda ni.

Tako v starogrški besedi: theatron (mesto, s katerega publika opazuje ritual, predstavo), kot tudi v slovenski: gledališče, je poudarek na poziciji publike. Hkrati je jasno, da je pozornost (pogled, fokus) vedno usmerjena na oder, kjer se pripoved godi. Debata ni mogoča – to je enosmerni medij, ki vedno le govori, nikoli pa ne posluša.

Sprevreči, premešati aktivno-pasivno razdelitev je možno tako, da na nek način povečaš aktivnost pri publiki (z napadi na nedotakljivost pozicije opazovalca), ali pa da zmanjšaš aktivnost na odru (in na ta način oživiš / aktiviraš nezadovoljstvo publike). V obeh primerih je v nadaljevanju dogajanja pomembna improvizacija – neposredno odzivanje na poslej nepredvidljive akcije in reakcije. Ali je to še teater?

Teater morda ni prav vse, kar se dogaja na relaciji oder / publika, saj v nekem trenutku te relacije tako razpadejo, da postanejo nekaj drugega.

Performens označuje podobno situacijo, kjer pa je razdelitev vlog (oder / publika) vendarle manj toga. Primer, kjer publika lahko aktivno vstopa v pripoved, je t.i. participatorno gledališče. V umetnosti je nastala skovanka performativna umetnost (performance art) – performens, da se pomensko loči od scenskih umetnosti (performing arts), ki je le splošnejši izraz za različne teatrske oblike. Za?etke performensa teoretiki vmeščajo v čas umetniških avantgard na za?etku 20. stoletja (Dada, Cabaret Voltaire).

Performens je lahko poljubna situacija, ki se zgodi razpeta v času, prostoru, med telesom nastopajočega (ali objekta) in v odnosu med  nastopajočim in publiko. To je nasprotno situaciji, kjer je objekt tisti, ki je stvaritev (v slikarstvu, kiparstvu, itd.). Stvaritev, umetniško delo se pri performensu torej zgodi kot struktura med prej omenjenimi štirimi osnovnimi (a zelo dinamičnimi) parametri. V Cirkulaciji 2 takšnemu performensu raje pravimo dogodek (happening), kar je smiselno, saj sta oba termina prišla do veljave hkrati v 1960-ih letih.