C2 na Paralelnih svetovih na Metelkovi

Published on September 7th, 2010

Iniciativa Cirkulacija 2 se pridružuje mali šoli tehnološko naprednih pristopov k multimediji Paralelni svetovi na Metelkovi. Ve?dnevno dogajanje poteka od torka, hospital 7. septembra do petka, 10. septembra 2010 – vedno po osmi ve?erni uri – s poudarkom na sredi, ko bomo poskrbeli tudi za bazi?no konsumpcijo ustrezno hladnemu vremenu (torej: vro?e).

Ekipica Male šole C2 bomo tokrat Stefan Doepner, Boštjan Leskovšek, Borut Savski in z objektom tudi Neven Korda. Na ogled bo dana letošnja produkcija sodelujo?ih posameznikov – tudi namenoma za ta dogodek prirejeni sistemi – lu?ni in svetlobni generatorji, videoprojekcije, videografike, interaktivalije in sorodni  generativni sistemi.

Tudi tokratni nastop Cirkulacije 2 poteka pod sloganom: Platforma je umetniško delo!

Teza: KULTURA vs. NATURA

Podnaslov: Pravokotna vizualna kultura

Skušajmo uvideti eden od možnih pogledov na ?loveško kulturo. ki se kaže z na?inom splošno uveljavljenega na?ina risanja elektronske slike. Pogled se mi je v osnovnih ?rtah pokazal med delom na razstavi Zavoda SCCA junija 2009 v galeriji Škuc. Tedaj smo se ukvarjali z definicijami oz. razlikami med analogno in digitalno sliko – kasneje tudi s podobnim vprašanjem, pills ki se ti?e razlike med signalom in informacijo – slednja naj bi pripadala digitalni sferi, signal pa analogni. Informacija je torej že reprezentacija – kodiran signal, ki ni nujno že celotna informacija (npr. slika), ampak je informacija tudi že majhen del?ek (digitalne) slike – piksel.

No, ne glede na analogno ali digitalno ero – vseeno se po kakršnem koli zaslonu še vedno riše od leve proti desni – vrstico za vrstico, dokler se ne pride do konca štirioglate površine – in se nato sko?i navzgor in risanje ponavlja – okoli 25 krat na sekundo – neprenehoma. Rezultat je izpolnjena štirioglata površina – potencialno tudi spreminjajo?a se – animirana. To je seveda standard, see ki ni druga?en od slikanja slike, pleskanja stene – in pisanja pisma. Pri omembi pisanja že takoj uvidimo kulturne razlike med evropskim – zahodnim na?inom pisanja z leve proti desni in od zgoraj navzdol – ter kakšne bolj vzhodne ali bolj arhai?ne kulture, kjer je lahko pisanje potekalo tudi od zgoraj navzdol pa potem od leve na desno, ali pa celo z desne na levo – pa? po lokalnem dogovoru.

Standard elektronskega zapisovanja slike je globalen, in dokaj jasno je, da je nastal na podlagi konvencije zahodne kulture. Jasno pa je, da to ni edini mogo? na?in izpolnjevanja površine. Ne le, da bi risanje lahko potekalo z desne proti levi ali od spodaj navzgor – tudi štirioglata oblika ni edina možna. Risanje bi tako lahko potekalo v enem kosu v obliki spirale – od zunaj navznoter ali pa od znotraj navzven – ne bi sicer dobili pravokotne površine, ampak krožno. Primer uporabe takšnega zapisa je gramofonska ploš?a, tudi cd, dvd – in še vedno je tak tudi trdi disk. Razlika je v tem, da je štirioglata površina zapisana pogledu, krožno gibanje pa je dovoljeno le kot tehnološka rešitev in z zadovoljevanjem pogleda nima dosti skupnega – ohranilo se je v glavnem pri nevidnih delih stroja.

Na podlagi opisanega je verjetno bolj jasno, kaj želim povedati: da je elektronska slika kot temeljni reproducent današnjih kulturnih vzorcev po svojem principu kultivacija – kultiviran in konvencionalen (dogovorjen) na?in. Ne le kot tehnološki standard, ki je sicer nelo?ljiv del aspektov prenosljivosti, izmenljivosti, ponovljivosti – zmožnostih za reproduciranje. Zaradi univerzalnosti vsake prenešene slike je potrebno porisati vse to?ke pravokotnika – tudi ?e so neuporabljene. Hiter razmislek pove, da je lahko to dokaj potratno po?etje – oziroma, da je v skladu s takšno kulturo najbolje, ?e se vedno uporabi vse to?ke.

Opisani princip risanja/slikanja je torej kultivacija podobe in torej tudi metafora za ?loveško kulturo. Pri vseh oblikah in na?inih risanja slike gre za predhodni dogovor o na?inu polnjenja prazne površine – na?inu gibanja roke, elektronskega žarka, zaporedju prižiganja pikslov. Kultivirana površina pa bi lahko bila tudi okrogla. Možnih je torej ve? razli?nih kultur slike. To bi morda lahko imenovali “scanline” kultura (scanline je angleška beseda za eno ?rto, ki jo opiše elektronski žarek – lahko tudi slikopleskarjev valj?ek).

In kaj je na nasprotni strani? Še vedno je izjemno aktualna nasprotna logika – nekultivacija slike – torej risanje vsevprek – ne z namenom izpolniti površino, ampak morda naristi le klob?i? – ali pa kljub vsemu z dolo?eno mero repeticije – ustvariti like neposredno (z laserskim žarkom) – in pustiti vnemar nepotrebne nezapolnjene dele površine. V tej osnovni obliki vle?enja ?rt ne pokrivamo površine. Temu neprekinjenemu linearnemu – eno?rtnemu na?inu risanja bi bolj kot oznaka kulture morda sodila oznaka nature: konvencije tu ni, prevladuje poljubnost – neponovljivost.


Podnaslov: O razli?nih realitetah ravne (preme) ?rte in krivulje (problem površine kroga)

Pred nekaj leti sem na predavanju Aljoše Kolenca v galeriji Kapelica poslušal njegov razmislek o starogrški obsesiji z geometrijo – z naravnimi zakoni, ki so matemati?ni – pritegnila me je razlaga principa zlatega reza in podobnega problema kvadrature kroga – oziroma dolžine krožnice kroga. Pri obeh principih je potrebno pri pretvarjanju iz ene realitete v drugo (iz dolžine premera, ki je ravna ?rta, v dolžino krožnice, ki je ukrivljena ?rta) najti faktor, ki eno realiteto prilagodi drugi. Vedno se izkaže, da je pretvorba teoreti?no neto?na. Zaradi neskon?nosti nizanja decimalk števil pi (3,141593…) in fi (1,61803398874…) je pretvorba vedno nepopolna. Filozof tu najde pogled na imanentno nepopolnost sveta, lahko pa tudi na nezvedljivost principielno druga?nih stvari eno na drugo. Možni so le približki, poenostavitve, aproksimacije, reprezentacije.

Problem pretvorb med obema realitetama povezujem z razli?nimi naravami obeh principov. Pri obeh gre lahko v enostavnih oblikah za opisovanje dolžine ali površine (seveda tudi prostornine) – pri eni je to ravna ?rta, štirioglata površina in kockasta prostornina, pri drugi pa je to ukrivljena ?rta, površina kroga in kroglasta prostornina. Z obema sistemoma lahko povsem samostojno in neodvisno delamo modele realnosti. Seveda pa si je dokaj nesmiselno predstavljati, da bi ljudje svoje zemeljske meje ne naslanjali eno na drugo in raje opisovali kroge – z vmesnimi neapropriiranimi površinami. Tu potem ponovno nastopi prej omenjeni kulturni vzorec.

Ponovno se da ugotoviti, da je ?loveška kultura štirioglata – temelje?a na ravni ?rti. V nekem trenutku to ni bilo tako samoumevno. Spomnimo se problemov reprezentacije zemejske krogle – risanja zemljevidov. V nekem trenutku je po nekem temeljnem odkritju nekdo moral štirioglato ploskovito videnje sveta pretvoriti v novo – kroglasto. Zemljevidi so postali projekcije (npr. Mercatorjeva) – pretvorbe kroglaste realitete v štirioglato – le da so napake glede na osnovno kroglasto realnost od neke to?ke dalje v štirioglatem svetu tako velike, da so povsem neuporabne. Oba sistema bi morda lahko imenovali geometri?na, saj se v osnovi ti?eta opisovanja to?k, poti, likov.

Razlika med opisanimi principi me približa razmisleku o dimenzijah – o ve? in razli?nih (raznorodnih) dimenzijah. Od nekod naprej morda dimenzije niso ve? geometri?ne. Pri tem mislim na to, ali je nova dimenzija nujno pravokotna na vse prejšnje dimenzije? Ali pa pravokotnost lahko pomeni le popolno neodvisnost nove dimenzije od vseh prejšnjih – ne glede na naravo nove dimenzije? Na primer: pri ?asu, kot enem od kandidatov za ?etrto dimenzijo, se že kaže problem, ker ni enostavno dodana nova geometri?na lastnost, ampak obstaja tudi pri vseh prejšnjih nižjedimenzionalnih sistemih.

V ?lovekovih kulturah služijo sistemi kot modeli – namišljene poenostavitve – aproksimacije realnosti. Kljub temu, da smo jih opisali kot realitete, postanejo sistemi tudi sami del ?loveške realnosti. Sistemi so vedno evalvacijski modeli – govorijo nam svojo resnico. In naša resnica je štirioglata.

Borut Savski