V torek, 13. novembra 2018 ob 19.30 vabljeni v Cirkulacijo 2 | Tobačna Ljubljana na odprtje razstave Roboti risarji

Razstava je del enotedenskega dogajanja Umetnost umetne inteligence, katerega prvi del je bil diskurzivni del – simpozij, ki se je zgodil preteklo sredo v kreativnem centru Poligon | Tobačna.

Roboti risarji so od vseh vej robotske umetnosti najbolj komunikativni in se tudi najbolj neposredno spogledujejo z ustvarjalnostjo človeka. Vprašanje umetne inteligence verjetno ni zmaga računalnika v šahu, ampak kreacija tako domišljijske stvaritve, kot je umetniško delo!

Posamezniki, ki delujejo blizu in znotraj Cirkulacije 2, so se v preteklosti skoraj vsi po vrsti ukvarjali z neko obliko robotiziranega risanja. Na razstavi bodo tako roboti-umetniki, kot tudi njihovi umetniški izdelki.

Sodelujoči: Dominik Mahnič. Boštjan Čadež, Stefan Doepner in Lars Vaupel

Estetsko premikanje robotov ali njihove poteze so seveda lahko stvar algoritmov, ki logično razdelijo sicer pogosto vektorsko natančno reprezentacijo motiva in oponašajo visoko abstrahirane umetnikove poteze, ki so polne nelinearnosti – navdiha, vendar tudi priučene, trenirane – torej neke vrste rokohitrski programi. Poteza umetnika je globoko cenjena kot vrhunec sozvočja ideje in telesa.

Robotron: Cirkulacija 2 (S. Doepner; detajl; 2016)

Aerograf: Umetnik na delu (D. Mahnič; 2018)

V tem tehnološkem in ekonomskem trenutku je izredno zanimiv nedavni poskus umetniških prodajnih hiš Christie’s in Sotheby’s, da na umetniški trg lansirajo dela, ki so jih proizvedli algoritmi umetne inteligence. Primerjava med kompleksnimi algoritmi AI umetniških del in očitno pojemajočim investicijskim balonom kripto-valut je morda tu na mestu.

Za referenco naj služi posnetek prireditve Playground Robotics iz leta 2004 v Baslu / Švica

Razmislek

Od časa industrijske revolucije se svet nepojmljivo spreminja, industrijski roboti so nadomestili cela področja zaposlitev, kar močno občutijo veliki deli naših družb. Po napovedih pa je to šele začetek: umetna inteligenca prihaja! Zmožnost strojev, da se učijo in prek omrežij povezujejo, spremlja vedno bolj vroča debata o prednostih in slabostih sveta, v katerem se zdi, da se stroji – roboti različnih oblik umetne inteligence zlivajo v družbo kot človekovi enakopravni partnerji.

Te spremembe, ki se udejanjijo na meji med človekom in strojem, rojevajo tudi vprašanje v zvezi z umetniškimi procesi: kateri deli umetnine so še pod umetnikovim avtorstvom, kje je še bila umetnikova odločitev – in kaj je rezultat avtomatizirane strukture. Roboti, ki rišejo, se odzivajo na svoje okolje in na občinstvo. Ti stroji ob izvajanju algoritmov živijo v velilki meri povsem lastno življenje. Poskus / napaka – razvojni procesi in rezultat, avtonomija in interakcija – to so bistveni parametri v eksperimentalni situaciji, kakršna bo tudi napovedana razstava.

Tehnofilija in tehnofobija

Intermedijska umetnost in s tem povezane dejavnosti, ki vključujejo uporabo sodobnih tehnologij, se zadnje čase dokaj nejasno izražajo o pomenu uporabljenih tehnologij. Te so v zadnjih letih vedno bolj nereflektirano vsiljene na tržišča. Etična vprašanja, ki so bila še nedavno del znanosti, preden je javno razkrila najnovejše domisleke, so v prevladi tehnologije nad znanostjo postala drugotnega pomena.

Vprašanj se javno ne postavlja več, kritični diskurz pa tako povsem umanjka. Prav tako tudi mnenja. Intermedijski umetnik nejasno čuti, da uporablja le še drobtinice z mize dobrot, ki jih nudijo tehnologije. Najnovejša tehnologija je gotovo umetna inteligenca naprav, ki so že nekaj časa dejavne tako v digitalnem kot tudi fizičnem prostoru. Tehnologija je prek ekonomije prisotna vsepovsod – in to skoraj v istem trenutku, ko je bila razvita. Vmesnega časa za razmislek ni več. Nekdaj je bil to čas umetniškega diskurza, ki je bil pogosto tudi etičen. Verjetno obstaja čas za razmislek le še po tem, ko ekonomija neko tehnologijo zavrže. Medijska arheologija je strokovni izraz za to.

Na drugi strani je vendarle jasno, da je bliskovit razvoj tehnologij nekaj dragocenega, enkratnega v človeški zgodovini. Fascinacije so pomembne. Nudijo možnost za ponovni razmislek o temeljnih vprašanjih. Morda se je treba najprej ponovno naučiti prav fascinacije/ čudenja. Intermedijski umetnik mora biti več od zgolj uporabnika tehnologij široke potrošnje. Ustvariti mora večslojni odnos do pojavnih oblik sedanjosti – in imeti hkrati pogled uprt v prihodnost in preteklost.

Kombinirani projekt simpozija in razstave podpira JSKD – Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Program Cirkulacije 2 v letih 2016-2019 podpira Mestna občina Ljubljana.