Z.B.Ø.R. (Boštjan Perovšek, Marko Košnik, Borut Savski)

Published on May 7th, 2017

V torek 9. maja 2017 ob 20.00 vabljeni na zvočni dogodek Z.B.Ø.R.  (Boštjan Perovšek, Marko Košnik, Borut Savski), kar je troglava zvočno-raziskovalna intervencija njihovih glasov in sočasnega elektronskega preoblikovanja.  Trojica izpostavi tri avtorske načine – z možnostjo kratkotrajnega poenotenja – kar bi lahko celo imenovali zbor. Ne ravno naključje je hotelo, da dan sovpada z dnevom zmage nad fašizmom. Naj bo.

SEBASTIAN BRANT - LADJA NORCEV

Moške sodobne različice vokaliziranja so izven gostilne ali cerkve (formatiranih oblik pevskih zborov) redke. Na pobudo Košnika, ob neposrednem nedavnem vzoru Tomažinke, je nastala ideja za uporabo glasu kot izhodišče in elektroakustične prijeme kot berglo za tri zvočne raziskave.

Tri zgodbe/ izhodišča

Boštjan Perovšek: Zborna zborovska cirkulacija

Že od pamtiveka ptički pôjejo v zboru in pojéjo prvega črvička ali seme, ki pripluje po poti. Nekateri pri tem pogoltnejo kakšen zlog, drugi nemo odpirajo usta. A na koncu so vsi siti. Nekateri tudi vsega city.

Zbor stenic in njih solisti se bo srečal z zlogi poezije prejšnjega stoletja. Nekateri bodo nekaj prepoznali, drugi se bodo čudili slišanemu.

Stenice in ljudje v zboru.
Trije možje v kvartetu.
Zmaga z rožami na polju konjev.

Borut Savski:
Sveti trije kralji se ne snidejo na preseku štirih vetrov, ampak treh celin – eden je črn, drugi rjav, tretji bel. Črni tleska in mljaska, ko govori, Rjavi trdo, hrapavo in sikajoče odgovarja, Beli je mehko šumeč/ sumec. Kot se jim je koža razbarvala, so se jim jeziki pomehčali. Preverimo, kateri so ti zvoki, ki so bili nekoč del govorice, zdaj pa so tleski, mljaski, cmoki, siki, šumi, hrupi, blurp-i, r-ji, t-ji, br-ji, tr-ji, c-ji, h-ji, s-ji, š-ji, č-ji. In a-ji, e-ji, o-ji, i-ji, u-ji. Ter aha-ji, oho-ji, haha-ji, hihi-ji. Zvoki, ki so bolj del telesa, kot civiliziranih govoric. Začuda imajo povsod še vedno enake arhaične pomene.

Marko Košnik:
Ilustrirajmo osvoboditev iz ubranosti utelešenih glasov z verzom iz ponarodele pesmi: “…ko so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgoli …” in jo vzporedimo izjavi slavnostnega govornika ob srečanju zborov v Stični iz srede osemdesetih: “Nič me bolj ne veseli kot kadar vsi skupaj iz vseh grl naenkrat zapojemo isto noto!” Med osamljenim pevcem, ki med poodmevi prepoznava ptice kot suvereno pripevajoče posameznice, in skupinskim zanosom, ki preveva posameznike v združenem, soojačanem skladju glasov, še vedno zeva brezno streznitve po neizpolnjenem obetu proslave.

Do poživljujočega transa se ne bomo dokopali ne v zmagovitem korakanju, ne v kolektivnem poskakovanju na večni mehanski bum bum “beat” … do skupnosti, ki bi se znala v lastnem potu obnoreti do sprostitve in se samouravnati do umiritve je ali šest stoletij do časa pred velikimi evropskimi epidemijami kuge ali nekaj tisoč kilometrov do osrednje Afrike, kamor dobri dirigenti (severne zemeljske poloble, z redkimi južnimi izpostavami) opazovalcev ne spustijo več.

Posameznikom nam še vedno ostane poskus, da tiho in neopazno povzdignemo svoj glas, in zamrmramo sredi misticizma obdajajočih nas naprav z upanjem, da tam na drugi strani res še kdo posluša.

Sveti trije kralji (Foto: Borut Krajnc)

 

Sveti trije kralji (foto Borut Krajnc)