Reality show – “voice-noise karaoke”

Published on October 15th, 2009

Iniciativa Cirkulacija 2 vabi na umetniško akcijo z izgovorom obhajanja rojstnih dnevov dveh Cirkulacijinih (njenih!) slavljencev ta petek, 16. oktobra po osmi uri zvečer. Čudili se bomo predvsem neverjetnemu uspehu kako doseči tako pozna leta v polju sodobne socialno-aktivistično motivirane umetnosti. Vabljeni torej v prostore Cirkulacije 2 v nekdanji tovarni Rog.

Za hrano in pijačo bo poskrbljeno, tudi za zmerno ogretost prostora, prav tako pa tudi za običajno mero konzumiranja umetnosti. Klju?na beseda je tokrat “voice-noise karaoke”. Denaturirani glas omogo?i sleherniku biti pevec. Nas to kaj spomne na reality show? Vprašanje pa je ali poje glasbo, saj struktura slejkoprej zavisi od komponista.

Prisotni komponisti in animatorji: Boštjan Leskovšek, Borut Savski, Ksenija Čerče, Milan Kristl in Stefan Doepner. Deklarirani prestavniki moške umetnosti se v tednu Mesta žensk pridružujemo dejavnostim ženske umetnosti.

Cirkulacija 2 je pri spletni arhivarni Trivia Records / Zapisi pravkar izdala prvi zvo?ni zapis, ki vsebuje posnetke nastopa na letošnjem festivalu nove glasbe Sajeta pri Tolminu. Pri nastopu je kot posebna gostja sodelovala Bogdana Herman. Posnetke si lahko pretočite na spletnem naslovu

http://www.3via.org/records/index.php?page=item&id=37

Za začetek novembra pa tudi že najavljamo multimedijski projekt dveh soavtorjev – Borut Savski in Milan Kristl bosta v živo izvedla snemanje radijskega koncerta v okviru projekta novih skladb slovenskih sodobnih skladateljev v produkciji Radia Cona.

Cirkulacija 2 pospešeno nadaljuje s pripravami na sodelovanje na Netart Community Convention (NCC), ki bo od 24. do 29. novembra 2009 v Grazu, v multimedijskem centru MedienKunstLabor v pritličju KunstHaus Graz. Ker je osnovna tema graškega srečanja NCC oblikovanje kritičnega diskurza do t.i. web 2.0 (množičnega fenomena spletnih dnevnikov, fenomena t.i. socialnih mrež), lahko skušamo najti nekatere nastavke za nadaljnji razmislek.

Cirkulacija in WEB 2.0 – reality šou na spletu

Množična naselitev svetovnega spleta je že realnost, nekdanja osamljena plemena le z začudenjem spremljajo, s kakšno zavzetostjo se polnijo terabajti z vsakovrstno vsebino. Reklamni slogani “broadcast yourself” in drugi (youtube.com, flicker.com, myspace.com,…) kličejo na polnenje z meta-vsebinami. Hkrati poteka oster boj za zagotavljanje avtorskih pravic materialov, ki presegajo brezplačno osebno produkcijo slehernika. Te poljubne osebne vsebine ugledamo kot podaljšek “reality šovov”, ki so postavili na glavo vsa merila kvalitete in so fenomen današnjega časa. Konzumna demokracija ali konzumirana demokracija ali demokracija konzuma? Ali seveda: diktatura konzuma. Konzum seveda je ideologija – le definicijo ideologije bo potrebno prilagoditi.

S kritičnim pogledom želimo vedno poiskati tisto, kar je skrito za zaveso ali ogledalom. Zavesa in ogledalo sta vedno prisotna. Ogledalo zato, ker se tu ogleduje narcis – navdušen nad svojo podobo, ne vidi pa, da se resnica skriva zadaj. Torej: reprezentacija. Večina kritičnih teorij minulega stoletja uporablja mehanizme, ki uporabljajo koncepte nadomestka, slike, podobe, simulakra, reprezentacije, itd… kot principe s katerim želijo povedati, da je realnost zakrita. Vedno pa hodita z roko v roki dva mehanizma: narcisizem (ogledalo) in zakrivanje (sedem tančic). Prvi onemogoča ukvarjanje z razkrivanjem.

Podobno kot za kritiški pristop do ideologije konzuma je primerno pristopiti tudi kritiki “reality šova” na spletu: meta-socialnim mrežam in konzumni ponudbi za meta-samopromocijo. Še ena iz vrste ponudb navideznih identitet, kjer se ljudstvo ogleduje in razkazuje – “se izraža”. Torej navidezna produkcija identitet, v resnici le izposojanje v naprej serviranih modelov identitetnih obla?il, mask. Skratka – če že niste zares, potem ste lahko za hec – a v svojem prostem času. Terabajti so koši za smeti. Smetnjaki se polnijo s človeško nečimrnostjo, za navideznim dometom (elektronsko amplifikacijo) do vseh koncev sveta, v resnici pa pretežno lokalizirani v nacionalne mreže. Stotine prijateljev so v resnici znanci ali zaželjeni znanci, ki osebna sre?anja nadomeščajo z zasvojenostjo mnogournega ždenja pred zaslonom domačega računalnika. Vendar ne v službi!

Ponudba preživljanja prostega časa se torej še naprej virtualizira, distribucija je enostavna, če pa se poleg vsega še samostojno polni s samoproduciranimi meta-vsebinami, potem niti industrija prostega časa ni potrebna. Edini realni moment postaja vedno bolj služenje denarja za zagotavljanje človeka vrednega konzumiranja prostega časa. Edini motiv za delo postaja pogled skozi prizmo zagotavljanja možnosti za preživljanje prostega časa. Kdo sploh še uživa v delu? Torej, skladu z ekonomsko krizo: delo postaja luksuz. Realnosti dela ustrezno realno uživanje (konzumacija) prostega časa je torej tudi luksuz – zato torej nuja po pocenitvi / virtualizaciji prostočasnih dobrin. Najbolje cele ure pred računalnikom. Kot že nekajkrat v preteklosti re?eno: estetizacija (videz, navideznost, virtualizacija) je anestetizacija. Anestezija. Vedno bolj tudi socialna in identitetna anestezija.

Borut Savski