Cirkulacija 2: Pomladanski zvitki in Mehki zvoki naveličanosti
Published on March 25th, 2010Četrtek, 25. marca 2010 po 20.00
Tudi iniciativa Cirkulacija 2 se prebuja iz kratkega zimskega spanja. Ustrezno konzumni idejni zasnovi sveta smo prvo pravo letošnjo predstavo poimenovali tudi Pomladanski zvitki. Sicer pa Boštjan Leskovšek napoveduje muziciranje z njegovo novo igračo – t.i. drone machine – štirje manj stabilni oscilatorji kompleksnih valovnih oblik so nadgradnja že skoraj klasičnih indijskih shruti škatelj. Zvoki, ki z bogato harmonijo napolnijo prostor in človeka – Mehki zvoki naveličanosti.
Na to se bo navezal tudi Borut Savski z ustrezno videografiko – v skladu s prej povedanim bo poiskal zvokom ustrezni estetski izraz v t.i. sveti geometriji. No, malo manj sveti. Stefan Doepner bo svoj zvočni izraz povlekel iz enega od njegovih “transformatorjev zvoka” – resonančne škatlje z vzbujalnim virom in elektromagnetnim prisluškovanjem spremenjenih harmoničnih razmerij. Zvočno in/ali vizualno se bo vključila tudi Ksenija Čerče – a podrobnosti ni izdala.
Pred tem bo imela iniciativa sestanek, na katerem se bomo dogovorili o načinu predstavitve Cirkulacije 2 v Mestni galeriji Nova Gorica, ki bo 13. aprila 2010. Predvsem pa o strategiji za bodoče večdnevne zgoščene akcije, ki jih v letošnjem letu predvidevamo kar tri. Prva celotedenska akcija z mednarodno udeležbo bo že zadnji teden maja v Galeriji Alkatraz na Metelkovi, kjer bomo en teden posvetili živi (in v živo nastajajoči) umetnosti ob uporabi različnih intermedijskih pristopov – t.i. totalnem dogodku. Naslednja dva tedna pa bo na ogled razstava tam nastalih inštalacij in drugih sodobnoumetniških objektov in abstrakcij.
Teza: Glasba je mrtva – naj živi glasba!?
Prvi del teze je domislek, ki ga zadnja leta premleva Borut Savski, drugi del pa nedavni komplement, ki ga je pridodal Stefan Doepner. Seveda po vzoru na izjavo Kralj je mrtev – naj živi kralj (ali kraljica). Smisel originalnega klica je iskati v transcendenci – torej: en kralj je resda mrtev – a tu je že nov kralj (ali kraljica). Sistem kraljevanja se torej kljub smrtnosti posameznega kralja ohranja – dinastija pač. V tej luči je smrt glasbe potem le eden od rotacij – cikličnih dogajanj, ki imajo pač svoje nižke in viške.
Zanimivo je k temu vzporediti še eno nekaj desetletij staro izjavo o koncu zgodovine (Francis Fukuyama), ki se jo da verjetno cepiti tudi na sočasne pomisleke o koncu ideologij. Iz zadnjega pomisleka – v asociaciji s holivudskim kulturnim memom (gen=biološki temeljni gradnik; mem=kulturni/spominski temeljni gradnik/vzorec) – izjavo iz filma Highlander (“There can be only one”) – lahko izvlečemo spoznanje, da konec (=smrt) lahko pomeni tudi redukcijo na eno ideologijo, eno zgodovino. Eno glasbo?
Glasba, kot smo jo poznali v prvi polovici 20. stoletja ni bila sama sebi namen. Bila je izraz nečesa. Česa? Različnih idej, ideologij, možnosti razvoja – od enostavnosti proti kompleksnosti – usmerjenosti v prihodnost – vsaj na videz v razne smeri napredujočih družb. Lahko bi rekli usmerjene zgodovine. Te zgodovine ni več. Tudi glasba se zdi, da se je v pol stoletja trošenja na trgu iztrošila. Kaj ji manjka? Raznolikosti ideologij.
Borut Savski