Iniciativa Cirkulacija 2 se pridružuje mali šoli tehnološko naprednih pristopov k multimediji Paralelni svetovi na Metelkovi. Večdnevno dogajanje poteka od torka, 7. septembra do petka, 10. septembra 2010 – vedno po osmi večerni uri – s poudarkom na sredi, ko bomo poskrbeli tudi za bazično konsumpcijo ustrezno hladnemu vremenu (torej: vroče).

Ekipica Male šole C2 bomo tokrat Stefan Doepner, Boštjan Leskovšek, Borut Savski in z objektom tudi Neven Korda. Na ogled bo dana letošnja produkcija sodelujočih posameznikov – tudi namenoma za ta dogodek prirejeni sistemi – lučni in svetlobni generatorji, videoprojekcije, videografike, interaktivalije in sorodni  generativni sistemi.

Tudi tokratni nastop Cirkulacije 2 poteka pod sloganom: Platforma je umetniško delo!

Teza: KULTURA vs. NATURA

Podnaslov: Pravokotna vizualna kultura

Skušajmo uvideti eden od možnih pogledov na človeško kulturo. ki se kaže z načinom splošno uveljavljenega načina risanja elektronske slike. Pogled se mi je v osnovnih črtah pokazal med delom na razstavi Zavoda SCCA junija 2009 v galeriji Škuc. Tedaj smo se ukvarjali z definicijami oz. razlikami med analogno in digitalno sliko – kasneje tudi s podobnim vprašanjem, ki se tiče razlike med signalom in informacijo – slednja naj bi pripadala digitalni sferi, signal pa analogni. Informacija je torej že reprezentacija – kodiran signal, ki ni nujno že celotna informacija (npr. slika), ampak je informacija tudi že majhen delček (digitalne) slike – piksel.

No, ne glede na analogno ali digitalno ero – vseeno se po kakršnem koli zaslonu še vedno riše od leve proti desni – vrstico za vrstico, dokler se ne pride do konca štirioglate površine – in se nato skoči navzgor in risanje ponavlja – okoli 25 krat na sekundo – neprenehoma. Rezultat je izpolnjena štirioglata površina – potencialno tudi spreminjajoča se – animirana. To je seveda standard, ki ni drugačen od slikanja slike, pleskanja stene – in pisanja pisma. Pri omembi pisanja že takoj uvidimo kulturne razlike med evropskim – zahodnim načinom pisanja z leve proti desni in od zgoraj navzdol – ter kakšne bolj vzhodne ali bolj arhaične kulture, kjer je lahko pisanje potekalo tudi od zgoraj navzdol pa potem od leve na desno, ali pa celo z desne na levo – pač po lokalnem dogovoru.

Standard elektronskega zapisovanja slike je globalen, in dokaj jasno je, da je nastal na podlagi konvencije zahodne kulture. Jasno pa je, da to ni edini mogoč način izpolnjevanja površine. Ne le, da bi risanje lahko potekalo z desne proti levi ali od spodaj navzgor – tudi štirioglata oblika ni edina možna. Risanje bi tako lahko potekalo v enem kosu v obliki spirale – od zunaj navznoter ali pa od znotraj navzven – ne bi sicer dobili pravokotne površine, ampak krožno. Primer uporabe takšnega zapisa je gramofonska plošča, tudi cd, dvd – in še vedno je tak tudi trdi disk. Razlika je v tem, da je štirioglata površina zapisana pogledu, krožno gibanje pa je dovoljeno le kot tehnološka rešitev in z zadovoljevanjem pogleda nima dosti skupnega – ohranilo se je v glavnem pri nevidnih delih stroja.

Na podlagi opisanega je verjetno bolj jasno, kaj želim povedati: da je elektronska slika kot temeljni reproducent današnjih kulturnih vzorcev po svojem principu kultivacija – kultiviran in konvencionalen (dogovorjen) način. Ne le kot tehnološki standard, ki je sicer neločljiv del aspektov prenosljivosti, izmenljivosti, ponovljivosti – zmožnostih za reproduciranje. Zaradi univerzalnosti vsake prenešene slike je potrebno porisati vse točke pravokotnika – tudi če so neuporabljene. Hiter razmislek pove, da je lahko to dokaj potratno početje – oziroma, da je v skladu s takšno kulturo najbolje, če se vedno uporabi vse točke.

Opisani princip risanja/slikanja je torej kultivacija podobe in torej tudi metafora za človeško kulturo. Pri vseh oblikah in načinih risanja slike gre za predhodni dogovor o načinu polnjenja prazne površine – načinu gibanja roke, elektronskega žarka, zaporedju prižiganja pikslov. Kultivirana površina pa bi lahko bila tudi okrogla. Možnih je torej več različnih kultur slike. To bi morda lahko imenovali “scanline” kultura (scanline je angleška beseda za eno črto, ki jo opiše elektronski žarek – lahko tudi slikopleskarjev valjček).

In kaj je na nasprotni strani? Še vedno je izjemno aktualna nasprotna logika – nekultivacija slike – torej risanje vsevprek – ne z namenom izpolniti površino, ampak morda naristi le klobčič – ali pa kljub vsemu z določeno mero repeticije – ustvariti like neposredno (z laserskim žarkom) – in pustiti vnemar nepotrebne nezapolnjene dele površine. V tej osnovni obliki vlečenja črt ne pokrivamo površine. Temu neprekinjenemu linearnemu – enočrtnemu načinu risanja bi bolj kot oznaka kulture morda sodila oznaka nature: konvencije tu ni, prevladuje poljubnost – neponovljivost.

Podnaslov: O različnih realitetah ravne (preme) črte in krivulje (problem površine kroga)

Pred nekaj leti sem na predavanju Aljoše Kolenca v galeriji Kapelica poslušal njegov razmislek o starogrški obsesiji z geometrijo – z naravnimi zakoni, ki so matemati?ni – pritegnila me je razlaga principa zlatega reza in podobnega problema kvadrature kroga – oziroma dolžine krožnice kroga. Pri obeh principih je potrebno pri pretvarjanju iz ene realitete v drugo (iz dolžine premera, ki je ravna ?rta, v dolžino krožnice, ki je ukrivljena ?rta) najti faktor, ki eno realiteto prilagodi drugi. Vedno se izkaže, da je pretvorba teoreti?no neto?na. Zaradi neskon?nosti nizanja decimalk števil pi (3,141593…) in fi (1,61803398874…) je pretvorba vedno nepopolna. Filozof tu najde pogled na imanentno nepopolnost sveta, lahko pa tudi na nezvedljivost principielno druga?nih stvari eno na drugo. Možni so le približki, poenostavitve, aproksimacije, reprezentacije.

Problem pretvorb med obema realitetama povezujem z različnimi naravami obeh principov. Pri obeh gre lahko v enostavnih oblikah za opisovanje dolžine ali površine (seveda tudi prostornine) – pri eni je to ravna črta, štirioglata površina in kockasta prostornina, pri drugi pa je to ukrivljena črta, površina kroga in kroglasta prostornina. Z obema sistemoma lahko povsem samostojno in neodvisno delamo modele realnosti. Seveda pa si je dokaj nesmiselno predstavljati, da bi ljudje svoje zemeljske meje ne naslanjali eno na drugo in raje opisovali kroge – z vmesnimi neapropriiranimi površinami. Tu potem ponovno nastopi prej omenjeni kulturni vzorec.

Ponovno se da ugotoviti, da je človeška kultura štirioglata – temelječa na ravni črti. V nekem trenutku to ni bilo tako samoumevno. Spomnimo se problemov reprezentacije zemejske krogle – risanja zemljevidov. V nekem trenutku je po nekem temeljnem odkritju nekdo moral štirioglato ploskovito videnje sveta pretvoriti v novo – kroglasto. Zemljevidi so postali projekcije (npr. Mercatorjeva) – pretvorbe kroglaste realitete v štirioglato – le da so napake glede na osnovno kroglasto realnost od neke točke dalje v štirioglatem svetu tako velike, da so povsem neuporabne. Oba sistema bi morda lahko imenovali geometrična, saj se v osnovi tičeta opisovanja točk, poti, likov.

Razlika med opisanimi principi me približa razmisleku o dimenzijah – o več in različnih (raznorodnih) dimenzijah. Od nekod naprej morda dimenzije niso več geometrične. Pri tem mislim na to, ali je nova dimenzija nujno pravokotna na vse prejšnje dimenzije? Ali pa pravokotnost lahko pomeni le popolno neodvisnost nove dimenzije od vseh prejšnjih – ne glede na naravo nove dimenzije? Na primer: pri času, kot enem od kandidatov za četrto dimenzijo, se že kaže problem, ker ni enostavno dodana nova geometrična lastnost, ampak obstaja tudi pri vseh prejšnjih nižjedimenzionalnih sistemih.

V človekovih kulturah služijo sistemi kot modeli – namišljene poenostavitve – aproksimacije realnosti. Kljub temu, da smo jih opisali kot realitete, postanejo sistemi tudi sami del človeške realnosti. Sistemi so vedno evalvacijski modeli – govorijo nam svojo resnico. In naša resnica je štirioglata.

Borut Savski