Moška umetnost / Male art
Published on August 26th, 2009Iniciativa CIRKULACIJA 2, ki domuje v toplotni postaji nekdanje tovarne Rog, v sredo 26. avgusta ob 20.00 vabi na poletni festivalski večer Luči in palačink. V nemožnosti odpotovanja v daljni Poreč bomo imeli Bravarijo kar doma. Spomnili se bomo nekaterih svetlih trenutkov z nedavnega festivala Sajeta pri Tolminu, kjer je bila Cirkulacija že drugo leto povabljena kot prečiščevalni tehnološki otoček – anti-kloaka.
Prikazali bomo nekaj sistemov, s katerimi imamo opravka v pol leta trajajočem projektu, ki bo kulminiral novembra z enotedenskim dogodkom v sklopu Network Comunity Convention v prostoru MedienKunstLabor avstrijskem Grazu. Za ta namen imamo v delu nekaj interaktivnih avdio-vizualnih in svetlobnih sistemov, s katerimi bomo povezali različne plasti možnih komunikacij/ reprezentacij. Med temi je tudi medčloveska komunikacija – torej tudi tehnologija tovrstne artikulacije, ki se zdi, da ne zmore razviti svojih tehnoloških potencialov. Zato palačinke.
V Cirkulaciji 2 bomo tokrat: Stefan Doepner, Boštjan Leskovšek, Borut Savski in Milan Kristl.
Glede na naštete lahko izpostavimo tezo o t.i. Moški umetnosti.
Termin ni nov, prav gotovo ne uraden, uporabljan pa je bolj v šali (Neven Korda), kot posledica številnih umetniških dogodkov označenih s pojmom ženska umetnost. Zakaj torej ne tudi moška umetnost? Eden od argumentov nasprotne stani je, da je vsa ostala umetnost moška umetnost. S tem se seveda ne strinjam, saj je podobno kot izobraževanje tudi umetniški sistem pretežno feminiziran. S tem seveda ne mislim feminističen. Nasproti feminizmu bi lahko postavil kot opozicijo mačizem, vendar sta oba diskriminatorna do nasprotnega. Če nista, pa bi morala biti.
Bolj temeljne za našo tezo so izpeljanke izraza patriarhalno. Če se ta nanaša na očeta in na njegovo vodilno vlogo v družini, potem mu v opozicijo izbrskamo manj uporabljani izraz matriarhalno, ki potem predstavlja vso simboliko matere kot vodilne v družini. Seveda biti ženska ni enako biti mati in biti moški ni enako biti oče. Tako da tudi na ta način ne pridemo do značilnosti moske umetnosti. No, tudi ženska umetnost verjetno ni tista, ki se spogleduje z matriarhalnimi ali feminističnimi vzorci – ali z enostavno invertiranimi patriarhalnimi ali mačističnimi.
Moška umetnost, za katero se zavzemamo v Cirkulaciji 2, je povezovalna umetnost, ki gradi na enakopravnem sodelovanju avtonomnih subjektov, ki so v svojih socialnih, ekonomskih in estetskih izbirah neodvisni in suvereni. To definicijo si pravzaprav izposojam iz enega segmenta feminizma, ki vidi ženske principe kot povezovalne – v nasprotju z moškimi principi, ki da so izločevalni in tekmovalni. Lahko, da so ti principi zgolj rezultat minulih zgodovinskih družbeno-kulturnih vlog.
Na vsak način je očitno, da ne glede na spol, v današnji kulturi prevladujejo patriarhalni in matriarhalni – družinski vzorci, ki se prenašajo tudi na družbeno polje. To pomeni, da se tudi v javnem komuniciranju poslužujemo vlog očeta in matere. Po Freudu je simbolno polje očeta moč, sila (moč prisile) – in s tem so povezani izrazi: v imenu očeta, v imenu boga, v imenu cesarja. Simbolno polje matere pa je moč, ki se tiče podobno efektne prisile – vendar: v imenu ljubezni (U2). Pri obeh gre za prepoved – prepoved polastiti se katerega od obeh vzvodov moči. Oče je totem (totem častimo), mati tabu (tabuja se ne dotikamo). Seveda je treba misliti oba principa hkrati: spoštujemo, a se ne dotikamo.
A kot rečeno: ženska ni mati in moški ni oče – in žensko ni povezovalno in moško ni izločevalno. Če torej za žensko umetnost ni tipično, da je povezovalna, potem obstaja odprt prostor za povezovalno umetnost – imenujmo jo Moška umetnost. Vsaj za kratek čas.
Borut Savski