Cirkulacija 2: Space is the Place
Published on February 24th, 2011Četrtek, 24. februarja 2011 ob 20.00 v prostorih C2 v Rogu.
Cirkulacija 2: Space is the Place
Space is the place (ali tudi Place is the space; ali prosto prevedeno: Prostor je mesto; ali Mesto je prostor) se lahko tiče tudi razmisleka o perspektivah umetniškega bivanja, ki je predvsem javno delovanje. Predvsem pa napovedanega centra kreativnih industrij, kot je bilo minuli teden hudomušno (ali celo cinično) predlagano, da se preimenuje bodoči center za sodobno umetnost v Rogu.
Seveda še naprej umetniško ugodje povezujemo s telesnim, zato bo delovala tudi naša ljudska kuhinja. Še vedno je aktualna indijska kuhinja – tokrat pretežno nemesna.
Predviden je naslednji zvočno-slikovni program:
– projekcija dveh krajših umetniških video del: Prospettiva in fuga (sl: Perspektiva bega) in Mammaliturchi italijanskih kolegov Carla Michele-a Schirinzi-ja, Stefana De Santisa – Urkume in Gianluca Arcopinto. Perspektiva bega se naslanja na en vidik begunske usode (“citat: mlado nigerijsko prostitutko je na avtocesti pri Bariju povozil avto, medtem ko je bežala pred policijskim avtomobilom…”).
– projekcija prav tako krajšega posnetka lanskoletne akcije Boštjana Dvoržaka v Berlinu, ki jo je posnela Ksenija Čerče
– Boštjan Leskovšek Ror napoveduje Zvok za ženske
– Stefan Doepner – Zvok za mene
– Borut Savski vztraja na Moških zvokih
O civilni družbi
Navidezna kolobocija permutacij Space is the place ali Place is the space ali Prostor je mesto ali Mesto je prostor vendarle dokaj jasno določi bistvene parametre: mestnega (urbanega), ki to je ali pa ni; prostora, ki omogoča delovanje v javnem ali pa ne in tudi samoiniciativna aktivnost socialne sfere, ki se ji reče civilna – ta se v nekaterih okoljih še vedno uspešno vzdržuje, drugod pa zamira ali pa je že zamrla in je potem ni moč več zlahka obuditi. In seveda, kaj sploh danes pomeni pojem civilne družbe: ali so to res le še lokalne nacionalistične združbe, ki jemljejo zakon v svoje roke, ali so to morda sodobne humanitarne multinacionalke (Rdeči križ, Amnesty International), za katere je dokaj očitno, da so vodene kot poslovne dejavnosti na način manipuliranja z mediji.
Ali se ni morda zgodila apropriacija samoiniciativnega organiziranja in so si civilno družbo prisvojile zbirokratizirane nacionalke in nadnacionalke (državne subvencije, projekti EU)? Tudi to je konzumacija in posledično razvrednotenje. Nekoč je bilo rečeno, da je civilno družbo pogoltnila politika, potem je čez nekaj časa postalo dokaj jasno, da je politiko pogoltnila potrošniška družba.
Umetniško delovanje ni nobena izjema: če je nekje naročnik (plačnik), potem je umetnik izvajalec – serviser javne sfere, ki je doumljena kot potrošniška. Umetniške ali druge grupacije se ne uvidi kot civilnodružbene, prav tako ne kot pripadnike javne sfere (potrošnikov, volilnega telesa) oziroma ostajajo nedefinirane – nekje vmes med potencialnostjo enega pola – servisiranja potrošnika – in drugega pola – potrošniškega telesa.
Center sodobnih umetnosti v Rogu je pomemben projekt, je bilo rečeno, nekateri so izrazili pomisleke, da se bo vanj prelivalo preveč sredstev, ki so zaenkrat še na voljo drugod, drugi so izrazili pomisleke o konkurenci drugim prostorom, ki tudi niso izkoriščeni. Lahko pa se tudi zgodi, da bo ambiciozni projekt apropriiral in predrugačil še vso redko preostalo samoiniciativno energijo in proizvedel pustoš.