Moška umetnost / Male art

Published on August 26th, 2009

Iniciativa CIRKULACIJA 2, viagra ki domuje v toplotni postaji nekdanje tovarne Rog, v sredo 26. avgusta ob 20.00 vabi na poletni festivalski vecer Luci in palacink. V nemoznosti odpotovanja v daljni Porec bomo imeli Bravarijo kar doma. Spomnili se bomo nekaterih svetlih trenutkov z nedavnega festivala Sajeta pri Tolminu, help kjer je bila Cirkulacija ze drugo leto povabljena kot preciscevalni tehnoloski otocek – anti-kloaka.

Prikazali bomo nekaj sistemov, s katerimi imamo opravka v pol leta trajajocem projektu, ki bo kulminiral novembra z enotedenskim dogodkom v sklopu Network Comunity Convention v prostoru MedienKunstLabor avstrijskem Grazu. Za ta namen imamo v delu nekaj interaktivnih avdio-vizualnih in svetlobnih sistemov, cure s katerimi bomo povezali razlicne plasti moznih komunikacij/ reprezentacij. Med temi je tudi medcloveska komunikacija – torej tudi tehnologija tovrstne artikulacije, ki se zdi, da ne zmore razviti svojih tehnoloskih potencialov. Zato palacinke.

V Cirkulaciji 2 bomo tokrat: Stefan Doepner, Bostjan Leskovsek, Borut Savski in Milan Kristl.

Glede na nastete lahko izpostavimo tezo o t.i. Moski umetnosti.

Termin ni nov, prav gotovo ne uraden, uporabljan pa je bolj v sali (Neven Korda), kot posledica stevilnih umetniskih dogodkov oznacenih s pojmom zenska umetnost. Zakaj torej ne tudi moska umetnost? Eden od argumentov nasprotne stani je, da je vsa ostala umetnost moska umetnost. S tem se seveda ne strinjam, saj je podobno kot izobrazevanje tudi umetniski sistem pretezno feminiziran. S tem seveda ne mislim feministicen. Nasproti feminizmu bi lahko postavil kot opozicijo macizem, vendar sta oba diskriminatorna do nasprotnega. Ce nista, pa bi morala biti.

Bolj temeljne za naso tezo so izpeljanke izraza patriarhalno. Ce se ta nanasa na oceta in na njegovo vodilno vlogo v druzini, potem mu v opozicijo izbrskamo manj uporabljani izraz matriarhalno, ki potem predstavlja vso simboliko matere kot vodilne v druzini. Seveda biti zenska ni enako biti mati in biti moski ni enako biti oce. Tako da tudi na ta nacin ne pridemo do znacilnosti moske umetnosti. No, tudi zenska umetnost verjetno ni tista, ki se spogleduje z matriarhalnimi ali feministicnimi vzorci – ali z enostavno invertiranimi patriarhalnimi ali macisticnimi.

Moska umetnost, za katero se zavzemamo v Cirkulaciji 2, je povezovalna umetnost, ki gradi na enakopravnem sodelovanju avtonomnih subjektov, ki so v svojih socialnih, ekonomskih in estetskih izbirah neodvisni in suvereni. To definicijo si pravzaprav izposojam iz enega segmenta feminizma, ki vidi zenske principe povezovalne – v nasprotju z moskimi principi, ki da so izlocevalni in tekmovalni. Lahko, da so ti principi zgolj rezultat minulih zgodovinskih druzbeno-kulturnih vlog.

Na vsak nacin je ocitno, da ne glede na spol, v danasnji kulturi prevladujejo patriarhalni in matriarhalni – druzinski vzorci, ki se prenasajo tudi na druzbeno polje. To pomeni, da se tudi v javnem komuniciranju posluzujemo vlog oceta in matere. Po Freudu je simbolno polje oceta moc, sila (moc prisile) – in s tem so povezani izrazi: v imenu oceta, v imenu boga, v imenu cesarja. Simbolno polje matere pa je moc, ki se tice podobno efektne prisile – vendar: v imenu ljubezni (U2). Pri obeh gre za prepoved – prepoved polastiti se katerega od obeh vzvodov moci. Oce je totem (totem castimo), mati tabu (tabuja se ne dotikamo). Seveda je treba misliti oba principa hkrati: spostujemo, a se ne dotikamo.

A kot receno: zenska ni mati in moski ni oce – in zensko ni povezovalno in mosko ni izlocevalno. Ce torej za zensko umetnost ni tipicno, da je povezovalna, potem obstaja odprt prostor za povezovalno umetnost – imenujmo jo Moska umetnost. Vsaj za kratek cas.

Borut Savski