Simfonija groze. Happy New Fear 2017!

Published on December 21st, 2016

nosferatu-murnau_postcard

Predsednik države: Na koncu tunela vidim luč!
Predsednik vlade: Krize je konec.

V petek, 23. decembra 2016 ob 20.30 (vrata odprta od 19.30 dalje) vabljeni v mali prostor Cirkulacije 2 v Tobačni Ljubljana  na praznovanje vrhunca=konca krize, v katero so nas pred davnimi leti pahnili vsi krvosesi tega sveta. Prigodni program ob zmagi noči nad lučjo/ najdaljši noči v letu, bo alegorija boja proti strahu in grozi, ki ju seje nevidno neznano. Seveda na koncu vedno zmaga ljubezen (kot nas učijo…) – odslej bo šlo na bolje.

Podlaga: filmska klasika Nosferatu – Simfonija groze iz leta 1922 (režija Friedrich Wilhelm Murnau).

Sodelujejo: Gregor Kamnikar, Iva Tratnik, Boštjan Leskovšek, Stefan Doepner, Dominik Mahnič in Borut Savski.

Neživi-nemrtvi, živi mrtveci, vampirji, krvosesi, bitja noči:  živijo ponoči, podnevi mrejo, hranijo se s krvjo živih, paraziti, so kužni – svoje žrtve spremenijo v krvosese, kot so oni sami, so nesmrtni… Strašljiva bitja noči so arhetipske prispodobe prisotne v vseh človeških kulturah (Carl Gustav Jung), v zadnjem času so naselile tudi subkulture (George A.  Romero: Živi mrtveci), kot zombiji so neogibni del risank in računalniških igric/ streljačin – in protikapitalističnih demonstracij.

Duhovi mrtvih so transcendenčni moment človeške vpetosti v čas –  duhovi prednikov, ki so nas rodili in nas spremljajo. Humanistična dimenzija človeške vrste, ki jih kot prednike moramo spoštovati in upoštevati, vendar se jih tudi bojimo, še posebej ponoči, ko nas kot spomini obiskujejo. Nekoč so prednike pokopavali pod hišno ognjišče, ki je bilo osrednje mesto krvno povezane družine. V drugih kulturah so posušene mumije vstavljali v posebne line  bivališča – oltarje.

Hkrati je strašljivi moment živih mrtvecev tudi tujost teh bitij, njihova dehumaniziranost – niso ljudje. Vedno več jih je. Kot truma blodečih polljudi prečijo naše meje in nas kot val skušajo pogoltniti v svoje usodne globine.

Nasprotje noči je luč dneva. Luč na koncu tunela obljublja sleherniku konec sesanja njegove žive substance. Mesijanstvo z velikim veseljem nase prevzame izvoljeni oče naroda. Pritrdi mu vodja zmagovite koalicije.  Javnim uslužbencem se utrne zvezdica v očeh. Spet bo božičnica.

Simfonija groze je zastavljena kot dekonstrukcija obstoječe trdne dramaturške linije filmske klasike Nosferatu. V obliki predstoječe predstave ohrani svoj pripovedni lok, pridobi pa prostorske zvočne, vizualne in gibalne dimenzije, ki so umetniške interpretacije vseh omenjenih sodelujočih.

undead