V petek, 18. novembra 2022 ob 20.00 vabljeni v Cirkulacijo 2, Podhod Ajdovščina Ljubljana, na plesno-glasbeno predstavo

Dislociran duh

Ples = dance: Ryuzo Fukuhara
Tolkala, bobni = percussion: Tracy Lisk
Dislocirana tolkala = percussion: Borut Savski

Cilj predstave »Dislociran duh« je predstavitev novega načina dojemanja plesa, kot scenske umetnosti, ki jo podpira alternativno dojemanje odnosa med vsakdanjim življenjem in plesom. Predstava je nastala v razmerju do naslednjih tematik – duh, dislokacija telesa in uma – ter večplastnost fizične izkušnje bivanja.

English short:
An objective of this dance piece is to dislocate “dance” which is conventionally understood as it is – historically. Since modern dance was invented from classic ballet – dance is accepted and understood mostly by its dance-like movement. It is a performative act like gender norm, which is strengthened and imprinted by repetition of numerous stage performances. But I am not aiming to make a performance like no-dance dance – as Jerome Bel once made. To dislocate dance is just to move out the connections – which are like the human body joints. It means that dislocated parts do not disappear, they are still there – but do not function properly. I attempt to achieve such a state in the movement of the performance. I believe that dance itself would appear as if a spirit (or ghost) remains after the life (of those movements). In addition, I use a human body as a prop. The prop is like a dislocated human body, functions like a famous Butoh dance statement by Tatsumi Hijikata: “It is a dead body which tries to keep standing with his all might”.

Nastopajoči sodelujejo tako, da v ločenih vlogah soustvarjajo dislokacijo in ločenost prostora, kar spodbuja gledalce h konstantnem menjavanju pozornosti in jih opozarja na njihovo lastno percepcijo realnosti. Eden od umetnikov je na začetku postavljen v prostor kot rekvizit, ki funkcionira kot »mrtvo človeško telo, ki se poskuša ponovno vzpostaviti z vso svojo voljo,« – kot bi to opisal Tatsumi Hijikata. Skozi predstavo se ta vloga prelevi v telo, ki prevzema fizične in energetske impulze iz občinstva, jih prevaja ter vzpostavlja odnos z drugim telesom na odru. Fizični impulzi iz občinstva so vsakodnevni gibi, kot so praskanje po obrazu, tresenje z nogami, premikanje pogleda… Ti gibi so izvedeni povsem enakovredno plesnim gibom. Drugi umetnik v prostoru se ukvarja z dislokacijo lastnega giba, ki poteka skozi odmik od že vzpostavljenih povezav med telesnimi sklepi. Tako se funkcija telesa razblini in ustvari novo stanje zavedanja.

Sprejemanje vibracij občinstva ustvarja odnos z gibalčevo nalogo dislokacije lastnega telesa in zabriše meje med nastopajočimi in gledalci, ter med zunanjim in notranjim prostorom. Iskanje skupne vibracije sledi fenomenu, ki ga umetnik imenuje »poglobitev v različne plasti bivanja.« Gledalec v tej predstavi ne postaja nastopajoč, vendar s svojim stanjem vpliva na potek in stanje nastopajočega. Predstava želi gledalca spodbuditi k novemu dojemanju plesa –  kot že obstoječega globljega sloja realnosti, v kateri že živi. Skozi kontekst predstave nastopajoči katalizira prostor in čas.

Metodologija, ki jo umetniki uporabljajo za razvoj predstave je originalna metoda »fenomenološki odnos do plesa« in izhaja iz Maurice Marleau-Ponty-jevega dela: Fenomenologija percepcije kot »predsodki zavesti.« Namen takšnega plesa je odmik od teh predsodkov – skozi dojemanje objektov v prostoru in z direktno povezanostjo skozi čute in fizično akcijo. Ta metoda želi opomniti na dejstvo, da predmete in situacije, ki v vsakdanjem svetu tvorijo pojave, opisujemo z orodji, ki so statični in omejujejo naše razumevanje in interakcijo.

Naše opisovanje sveta zahteva tretjo osebo, ki sprejema informacijo. Ko opis postane kodificirana informacija, lahko pridobi pomen kot skupno znanje. Ples ne opisuje sveta, ampak ga interpretira. Ples kot konkretna fizična akcija interpretira svet preden ga zavest oblikuje v opis. Cilj dela je odrekanje opisovanju sveta. Plesalec opazi in razloči predmete v prostoru kot ozadje. Ko se nastop začne, se plesalec osredotoči na določen predmet iz ozadja. Ko se osredotočimo na predmete v vsakdanjem življenju, ti takoj pridobijo pomen z običajnimi metodami razlag. Ta pomen se kaže kot znanje, ki ga Ponty imenuje »predsodek zavesti« in omejuje naše dojemanje. Vendar pa bi se plesalec, ki se osredotoča na objekt, v predstavi lahko izognil takšnim navadam omejevanja z odmikom, odlašanjem z razlago ali presojo fizičnih objektov in njihove situacije, tako da bi dosegel bolj obrobno razumevanje sveta. Nenavezanost je veščina, s katero lahko prenehamo pritrjevati vnaprej izdelano znanje o predmetih in jih opazujemo z integriranim čutom telesa.

Pristop, ki ga predlagam, je interakcija s kakovostjo stvari, približevanje predmetom po njihovih lastnih pogojih. Ples je občutek, ki ni omejen s praktičnimi vprašanji, kot so: družbeno življenje ali rutinski postopek. Plesalec je sposoben brez presoje reagirati na predmete, ki ga obkrožajo. V plesu imata tako resnični predmet, ki ga plesalec zazna, kot imaginarni predmet, ki ga plesalec vizualizira, enako vrednost kot motivi za izvajanje giba.

Direction/choreography/performance: Ryuzo Fukuhara

Ryuzo Fukuhara – plesalec, koreograf in učitelj plesa
rojen leta 1965 na Japonskem, je leta 1989 diplomiral na Akademiji za umetnost v Nagoji na Japonskem pri predmetu eksperimentalnega oblikovanja. Med študijem je začel plesati z dvema pomembnima Buto plesalcema, Semi-Maru iz Sankaijuku in Min Tanaka, od katerih se je naučil Butoh tehnike. Leta 2000 je začel delati kot plesni umetnik v Evropi. Ryuzo je med rezidenco v Evropi razvil lastno plesno metodo, leta 2006 pa je prejel 2. nagrado na tekmovanju za solo ples v 11MASDANZA – Mednarodnem festivalu sodobnega plesa na Kanarskih otokih v Španiji. Leta 2010 je bil povabljen, da poučuje plesni mojstrski tečaj pri režiserju Ismaela Iva na La Biennale di Venezia v Italiji. Istega leta je Ryuzo prejel status samozaposlenega v kulturi pri Ministrstvu za kulturo v Sloveniji. V septembru 2016 je bil povabljen kot gostujoči predavatelj na podiplomskem tečaju in plesnem tečaju na univerzi Towson. Na festivalu FringeArts v Filadelfiji, ZDA, je izvedel tudi plesno delo z naslovom »RHIZOMAS« – v sodelovanju z glasbeno skupino Wormhole Superette iz Philadelphije. Ryuzo poučuje Butoh ples na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani od leta 2013.
Splet: http://ryuzofukuhara.blogspot.si/

Tracy Lisk je tolkalka, slikarka in kuratorica, ki živi v Philadelphiji v Pensilvaniji. Magistrirala je na Univerzi v Arizoni, kjer je študirala slikarstvo. Je ustanoviteljica improvizacijskega dueta (prej trio & quartet) Wormhole Superette, ki so nastopili na festivalu FringeArts 2016 (v katerem je sodeloval tudi Ryuzo Fukuhara), na seriji The Event Horizon v Rotundi v Philadelphiji, redno nastopajo na festivalu Frantasia Improvisational Music v Maineu, že več let pa tudi v četrtkovem eksperimentu v Holyokeu v Massachusettsu. Lisk je študirala tolkala v Salvadorju in Rio de Janeiru v Braziliji ter nastopala v najpomembnejših tolkalskih skuppinah v Philadelphiji. Leta 2019 je nastopila solo na XFestu v Worcesterju v Massachusettsu in tudi kot del HOT serije (Philadelphia), Electronic / Experimental Music At Quinn (Beacon, NY) julija in Xfest – Ciper 2019. Leta 2019 projekt Rhizomas v sodelovanju z Ryuzom Fukuharo in Stefanom Doepnerjem,  Cirkulacija 2.
Povezave:
https://wormholesuperette.bandcamp.com/
https://soundcloud.com/wormhole-superette

Borut Savski (1960) je intermedijski umetnik, skladatelj in producent. Deluje kot samozaposlen v kulturi od leta 2004, kot avtor na polju  umetnosti pa od leta 1998. Zanimajo ga algoritmične lastnosti principov in naprav, ki na ta način izkazujejo avtonomijo in tako postajajo bitja. In s prav takšnimi bitji se ukvarja: tako na ravni naprav, posameznikov in kulturnih pojavov. Med kulturo in naturo ne vidi bistvene razlike. Opravlja redno založniško dejavnost Trivia Records Zapisi in producentsko-ortganizacijsko dejavnost v sklopu Cirkulacije 2. Tolkala bo igral na turboflavti.
http://www.ljudmila.org/~savskib/