V torek, 9. januarja 2024 ob 17:00, vabljeni v Muzej sodobne umetnosti Metelkova, na pogovor z Borutom Savskim, intermedijskim umetnikom, skladateljem in producentom. Pogovor bo vodil Jaka Železnikar, organizator serije Diskurzor.

MG-MSUM: https://www.mg-lj.si/si/dogodki/3863/diskurzor-004/
FB: https://www.facebook.com/events/154392244433134/

Tema pogovora bodo različni vidiki digitalnega ustvarjanja in (samo)arhiviranja ter konservatorsko-restavratorskih praks z vidika dela Savskega in Cirkulacije 2. Specifično delovanje in odnos do umetniškega dela ter prehajanje tega iz projekta v projekt in iz dela v delo odpirajo številna zanimiva vprašanja tako o tem, kaj tvori umetniško delo, kot tudi o tem, kako ga je znotraj fluidnega razumevanja sploh mogoče arhivirati in dokumentirati ter kako pristopati k vprašanjem konservatorsko-restavratorskih potreb.

Pred pogovorom bo Savski predstavil razstavljena dela, ki bodo vsa štirioglata, kar pomeni, da bodo reprezentacije – dela tretjih oseb, ki se tičejo Cirkulacije 2. Torej ne umetniška dela Cirkulacije 2.

Litografija: Cirkulacija 2 – Total Art Platform (Bangalore, Indija; 2013 – via Marc Dussieller -> The story of an open source poster)

Program:
17:00 predstavitev razstavljenih del
17:15 – 18:00 pogovor
18:00 – 18:15 pogovor/vprašanja publike
Po kratkem odmoru vas ob 18:30 uri vabimo, da se udeležite Diskurzorja 005.

Borut Savski je samozaposlen v kulturi kot intermedijski umetnik, skladatelj in producent. Soustanovitelj Trivie in Cirkulacije 2. Pretežno se ukvarja z mehanizmi, ki so lahko programski, zvočni, vizualni in sodelovalni. Vsi ti pristopi imajo izhodišča v spoznavanju narave in družbe in v poskusih praktičnih izboljšav teh sistemov v obliki mikroskupnosti sodelujočih posameznikov. Osnovni koncepti so: živost, ki ni nujno zgolj biološka, samorodna dinamika, spremembe/adaptacije – samouravnavanje – in možnost relativne avtonomije – predvsem misli, mnenj, dejanj, proizvodnja smisla (→ iz navideznega vseprisotnega nesmisla). To se tiče predvsem dostojne vloge posameznika v (dostojni) družbi.

Borut Savski: Uvod v Cirkulacijo 2

Cirkulacija 2 obstaja kot društvo od leta 2009, že dve leti pred tem (2007) pa je začela aktivno delovati na področju interdisciplinarnih pristopov v umetnosti. Simbolni začetek in izhodišče je bil projekt izmenjave dveh scen na relaciji Gradec–Ljubljana, imenovan Vmesni prostori (Intermediate Spaces, Zwischenraume; 2006). Načini tega projekta so bili že tipično cirkulacijski, saj je bil prvenstveno platformskega tipa – z velikim številom sodelujočih na obeh straneh in z gostovanjem lokalnih scen v obeh prostorih. Manj kot leto dni kasneje je bila v Rogu ustanovljena Cirkulacija 2. Ime je bilo povzeto po poimenovanju prostora, ki smo ga imeli takrat na uporabo. Sprva pod formalnim okriljem KUD-a Trivia, kar je že omogočilo simbolično prejemanje javnih sredstev za nekatere od projektov, v nadaljevanju (2009) pa samostojno nastopanje kot Društvo za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti Cirkulacija 2. Ključni koncepti so bili tako vsebovani v imenu.

Prva konceptualna serija je bila imenovana Platforma za totalno umetnost, kar je pomenilo, da so v  umetnost vključene tudi vse dejavnosti, neposredno vezane na sam akt predstavljanja umetniških del. V takem primeru se umetniški izdelek razširi na vse delo, potrebno za produkcijo. Zelo zgodaj nastane tudi domislek: »Platforma je umetniško delo« (2010). Nekoliko prej (2009) je Vadim Fiškin na dokaj zaničujoče retorično vprašanje Mike Cimolini (takrat v funkciji na MOL): »Kaj pa je sploh umetnost?« izustil genialno izjavo: »Umetnost je tisto, kar dela umetnik.« Prevedeno v cirkulacijsko rabo: totalnost umetniškega dela s stališča celovitega procesa, in ne zgolj umetniškega izdelka. Tudi opozicije klasičnim razstaviščem, principi razstav, vloge kustosov itd. so se vzpostavili že tedaj. Samoprodukcija je vsakokratna samoorganizacija posameznikov v njim ustrezno obliko. Tudi vsakokratno razmišljanje o najbolj primerni obliki predstavitvenih form.

Sem pogojno sodi tudi (moj) kasnejši razmislek o vrednosti (mistifikaciji) samega umetniškega dela (→ izdelka) v primerjavi z (»totalnim«) umetniškim pristopom/procesom, ki je v platformski usmeritvi neprimerno manjvreden, saj platforma kot koncept vsebuje predvsem etične razmisleke o načinih skupnega dela. Torej: etika kot vrednota (in ne »vrednost«…). Vsi ti sprotni razmisleki so bili tudi sproti publicirani na način pridodanih razmislekov k napovedim dogodkov v celotni fazi obstoja Cirkulacije 2. Umetnost kot del javnega diskurza. Dodatek k temu je tedaj aktualni domislek o tem, da je vsak drekec, ki pade od umetnika, zlato. Umetniki kot sodobni alkimisti. Pri tem pa je pomembno, da je za to vrednotenje merodajen izhodiščni motiv umetnika, ki mora biti etičen – vrednota. Resnica torej. Denar (= mera vrednosti) – ni vrednota…

Platformski princip je tedaj (2009) rezultiral v t. i. razširjeni Cirkulaciji, ki je vsebovala vse sodelujoče umetnike, ki jih je bilo pogosto več kot 20. To je potem vneslo razmisleke o situaciji kot prostorsko determinirani akciji oziroma dogodku (»happeningu«) kot časovno determinirani akciji. To so vse samoprodukcijski elementi, med katerimi so tudi vsa nujna opravila, da je do realizacije projekta tudi prišlo (prijava na razpise, organizacijska in tehnična podpora – vse to s strani samih umetnikov). Ob tem pa seveda tudi samoumevno sodelovanje v vlogi primarnih umetnikov.

Bistveni moment je bil vseskozi matični prostor, definiran kot prostor produkcije in prezentacije – fizično vozlišče, kjer poteka ožje lokalno in širše lokalno (javno) življenje. Ob premisi, da gre pri vseh ožje sodelujočih za samostojne osebnosti, ki se udeležujejo skupnih dejavnosti na podlagi lastnih interesov, kar je kar nekaj let omogočalo konsenzualno delovanje. Originalnost pristopa je bila v souporabi prostora in sredstev, in ne v razmejitvi prostora na več manjših. To je pripomoglo k t. i. socializaciji – večjemu zavedanju o skupnem in osebnem. To je privedlo tudi do vse večje rabe besede »modularnost«, ki naj bi označevala soobstoj pristopov (in nastopov), ki niso nujno popolnoma kompatibilni, ampak variabilni in v bolj ali manj napetem odnosu eden do drugega.

Samoprodukcija (in interdisciplinarnost) vsebuje tudi razmisleke o načinih čim bolj avtomatiziranega sprotnega beleženja dogodkov in končnega pakiranja v nekakšen multimedijski izdelek. Pri tem je šlo za dve vzporedni programski rešitvi: eno na domačem računalniku in eno spletno: slideshow. Obe sta bili zasnovani na način, da zajameta skoraj celotni nabor tipskih zapisov (slikovni, video, zvočni in tekstovni material) in sestavita kombiniran časovni zapis. Ta je lahko kronološki ali naključen. Ta dva načina sta bila v uporabi približno od leta 2009 do leta 2016, kasneje pa so ju nadomestili bolj klasični pristopi z video montažo. Faktična suhoparnost avtomatskih načinov ni dosegala kriterijev montažerjevih selektivnih načinov. V področju zvočnega arhiva pa je še vedno aktualen tretji pristop: spletni radio.

Trije primeri:

Cirkulacija TV:
https://www.youtube.com/watch?v=wl0VQXK–6g
https://www.youtube.com/watch?v=5HcNSiN4I-g
https://www.youtube.com/watch?v=w35aEDQI9fk
https://www.youtube.com/watch?v=OhxqiH8Z4x4
https://www.youtube.com/watch?v=5HcNSiN4I-g
https://www.youtube.com/watch?v=JWN3j1ZNtso

Spletni slideshow/ C2 photo-streaming: http://www.cirkulacija2.org/wp-webcam.php

Spletni radio/ C2 jukebox: http://www.cirkulacija2.org/wp-cumulus.php