Cirkulacija 2: Pomladanski zvitki in Mehki zvoki naveličanosti

Published on March 25th, 2010

img_5656_s021?etrtek, shop 25. marca 2010 po 20.00

Tudi iniciativa Cirkulacija 2 se prebuja iz kratkega zimskega spanja. Ustrezno konzumni idejni zasnovi sveta smo prvo pravo letošnjo predstavo poimenovali tudi Pomladanski zvitki. Sicer pa Boštjan Leskovšek napoveduje muziciranje z njegovo novo igra?o – t.i. drone machine – štirje manj stabilni oscilatorji kompleksnih valovnih oblik so nadgradnja že skoraj klasi?nih indijskih shruti škatelj. Zvoki, viagra ki z bogato harmonijo napolnijo prostor in ?loveka – Mehki zvoki naveli?anosti.

Na to se bo navezal tudi Borut Savski z ustrezno videografiko – v skladu s prej povedanim bo poiskal zvokom ustrezni estetski izraz v t.i. sveti geometriji. No, malo manj sveti. Stefan Doepner bo svoj zvo?ni izraz povlekel iz enega od njegovih “transformatorjev zvoka” – resonan?ne škatlje z vzbujalnim virom in elektromagnetnim prisluškovanjem spremenjenih harmoni?nih razmerij. Zvo?no in/ali vizualno se bo vklju?ila tudi Ksenija ?er?e – a podrobnosti ni izdala.

Pred tem bo imela iniciativa sestanek, sovaldi sale na katerem se bomo dogovorili o na?inu predstavitve Cirkulacije 2 v Mestni galeriji Nova  Gorica, ki bo 13. aprila 2010. Predvsem pa o strategiji za bodo?e ve?dnevne zgoš?ene akcije, ki jih v letošnjem letu predvidevamo kar tri. Prva celotedenska akcija z mednarodno udeležbo bo že zadnji teden maja v Galeriji Alkatraz na Metelkovi, kjer bomo en teden posvetili živi (in v živo nastajajo?i) umetnosti ob uporabi razli?nih intermedijskih pristopov – t.i. totalnem dogodku. Naslednja dva tedna pa bo na ogled razstava tam nastalih inštalacij in drugih sodobnoumetniških objektov in abstrakcij.

or

Teza: Glasba je mrtva – naj živi glasba!?

Prvi del teze je domislek, ki ga zadnja leta premleva Borut Savski, drugi del pa nedavni komplement, ki ga je pridodal Stefan Doepner. Seveda po vzoru na izjavo Kralj je mrtev – naj živi kralj (ali kraljica). Smisel originalnega klica je iskati v transcendenci – torej: en kralj je resda mrtev – a tu je že nov kralj (ali kraljica). Sistem kraljevanja se torej kljub smrtnosti posameznega kralja ohranja – dinastija pa?. V tej lu?i je smrt glasbe potem le eden od rotacij – cikli?nih dogajanj, ki imajo pa? svoje nižke in viške. Zanimivo je k temu vzporediti še eno nekaj desetletij staro izjavo o koncu zgodovine (Francis Fukuyama), ki se jo da verjetno cepiti tudi na so?asne pomisleke o koncu ideologij. Iz zadnjega pomisleka – v asociaciji s holivudskim kulturnim memom (gen=biološki temeljni gradnik; mem=kulturni/spominski temeljni gradnik/vzorec) – izjavo iz filma Highlander (“There can be only one”) – lahko izvle?emo spoznanje, da konec (=smrt) lahko pomeni tudi redukcijo na eno ideologijo, eno zgodovino. Eno glasbo? Glasba, kot smo jo poznali v prvi polovici 20. stoletja ni bila sama sebi namen. Bila je izraz ne?esa. ?esa? Razli?nih idej, ideologij, možnosti razvoja – od enostavnosti proti kompleksnosti – usmerjenosti v prihodnost – vsaj na videz v razne smeri napredujo?ih družb. Lahko bi rekli usmerjene zgodovine. Te zgodovine ni ve?. Tudi glasba se zdi, da se je v pol stoletja trošenja na trgu iztrošila. Kaj ji manjka? Ideologij.

Borut Savski