»Meje kraljestva so občutljive.« Michel Houellebecq, Osnovni delci

»V času med 1900 in 1920 so skušali, predvsem na pobudo Einsteina in Bohra, nov model atoma uskladiti s klasično sliko atoma; klasična teorija se je dokončno in nepreklicno zlomila v začetku dvajsetih let. Nielsa Bohra so imeli za pravega utemeljitelja kvantne mehanike, ne le zaradi njegovih osebnih odkritij, temveč predvsem zaradi izredno ustvarjalnega vzdušja, ki ga je znal pričarati, vzdušja, v katerem so se prepletali intelektualno vrvenje, svobodnjaški duh in prijateljstvo. Inštitut za fiziko iz Københavna, ki ga je Bohr ustanovil leta 1919, je sprejemal vse mlade raziskovalce, kar jih je premogla evropska fizika. V njem so se učili Heisenberg, Pauli in Born. Bohr je bil sicer od njih nekoliko starejši, toda z mešanico filozofske daljnovidnosti, dobrohotnosti in strogosti je znal ure in ure razpravljati o malenkostnih detajlih njihovih hipotez. Bil je pikolovsko natančen in ni dopuščal nikakršnih približkov pri interpretaciji poskusov, toda nobena nova zamisel se mu ni zdela že vnaprej nora in noben klasični pojem nedotakljiv. Študente je rad vabil v svojo podeželsko hišo v Tisvildeju; v njej je gostil tudi znansvenike drugih disciplin, politike in umetnike. Pogovori so se svobodno in neomejeno vrteli med fiziko in filozofijo, umetnostno zgodovino, religijo in temami iz vsakdanjega življenja. Česa podobnega človeštvo ni videlo vse od rojstva grške misli.« (Michel Houellebecq, Osnovni delci, str 17, prevod Mojca Medvedšek.)

11. Izis, z naslovom Osnovni delci, nas je kaj kmalu pripeljal do pogovorov, ki so se vrteli tudi okrog kvantne mehanike. Teorije, ki je prelomila s klasično sliko atoma in v leta 2020 izdani knjigi Helgoland italijanskega fizika Carla Rovellija napeljala k izjavi, da je: »Klasični pogled na svet halucinacija, ki ni več potrjena« (Rovelli, Helgoland, 196). Čeprav je šlo za kolektivno delo, bi lahko za njen temeljni uvid določili točen datum, 7. 6. 1925, ko Werner Heisenberg na otoku Helgoland o njem poroča takole: »Ura je bila že skoraj tri ponoči, preden je bil pred menoj končni rezultat računa, […] tako da nisem več mogel dvomiti o matematični nedvoumnosti in sklenjenosti tako nakazane kvantne mehanike. Prvi trenutek sem se zgrozil do dna duše. Imel sem občutek, da gledam skozi površino atomskih pojavov v notranjost nenavadne lepote, ki leži globoko pod površino, in skoraj zavrtelo se mi je ob misli, da bi moral zdaj raziskovati to obilico matematičnih struktur, ki jih je narava razgrnila pred menoj.« (Heisenberg, Del in celota, 76)

Københavnska interpretacija predpostavlja veljavnost tako Newtonove kot kvantne mehanike, meja med obema pa ni jasno določena, predvsem pa se na kvantni ravni dogajajo čudne reči, enkrat valovanje, drugič delec, odvisno od tega, ali to kdo gleda. Česar še danes fiziki ne znajo enoznačno opisati z besedami. Sean Connell, zagovornik – københavnski nasprotne – interpretacije več svetov pravi, da je: »Z enačbami kristalno jasno, z besedami pa je težko«.

»Heisenberg si predstavlja, da elektroni ne obstajajo zmeraj. Obstajajo samo, ko so v interakciji s čim drugim. […] Einstein ni hotel popustiti pri zanj ključni točki: da obstaja objektivna resničnost, neodvisna od tega, kdo interagira s kom, ostane prepričan, da stvari ne morejo biti tako čudne in da mora ‘zadaj’ obstajati bolj verjetna razlaga. Minilo je sto let in nahajamo se na isti točki. Enačbe kvantne mehanike in njihove posledice na najbolj raznovrstnih področjih vsakodnevno uporabljajo fiziki, inžinirji, kemiki in biolgi. So izredno uporabne za vso sodobno tehnologijo, a vendar ostajajo nedoumljive: ne opisujejo, kaj se dogaja znotraj nekega fizikalnega sistema, ampak samo, kako je nek fizikalni sistem percepiran s strani drugega fizikalnega sistema. Kaj to pomeni? Da je resničnost fizikalnega sistema neopisljiva? Da manjka en del zgodbe? Ali pa to pomeni, kot se mi zdi, da moramo sprejeti idejo, da je resničnost zgolj interakcija?« (Rovelli, Sedem kratkih lekcij o fiziki, 26–29)

Pri letošnjem Izisu smo jo poskušali – Rovellijevo relacijsko interpretacijo – kar se da sprejeti. Libertas kot razstavni prostor postaviti v največjo možno odvisnost z razstavljenim. Kuratorsko delo z avtorji in avtoricami. Meje osebe do avtorstva. Predvsem pa: ustvarjalni proces vsakega izmed nas z notranjim jedrom nujnosti, ki ga žene. In po vseh letih, ki so minila od nadobudnega prvega Izisa – če je res, da je osnovni delec odnos, – »v katerem so se prepletali intelektualno vrvenje, svobodnjaški duh in prijateljstvo,« preveriti, če je ta trditev še veljavna.

»‘Če mine, tedaj ni bila prava ljubezen.’ Zakaj tedaj ni bila? Je naša izkušnja taka, da je trajno le to občutje in ne ono? Ali uporabimo podobo: ljubezen preizkusimo glede na njeno notranjo strukturo, ki je neposredno občutje ne razodene. Toda ta podoba nam je pomembna. Ljubezen, torej tisto pomembno, ni občutje, temveč nekaj globljega, kar se le izrazi v občutju. Imamo besedo ‘ljubezen’ in damo ta naslov sedaj tistemu najpomembnejšemu.« (Wittgenstein v: Simoniti: O ljubezenskih izjavah)

Izis posvečamo Branetu Grguroviču, čigar Fuck Off Illusion nas je prvič pripeljal v Libertas, ki je rad ponavljal, da so mu fotončki rekli, in je 1. 8. 2023 umrl. Z besedama vabljeni in vabljene se nadejamo, da se lahko skupaj »z uporabo teh besed učimo njihovih omejitev« (Werner Heisenberg).

Karlo Hmeljak