V petek, 23. aprila 2021 ob 19.30 v Cirkulaciji 2 | podhod Ajdovščina Ljubljana, napovedujemo koncentrirano zvočno-slikovno dejavnost z močnim poudarkom na naključju in improvizaciji. Tretji dimenziji bo zadoščeno na podlagi renomeja tandema Peter & Alexander. Ogled živega dogodka bo možen v skladu s trenutnimi omejitvami: deset v parterju znotraj in 20 na stojiščih – pred velikim izložbenim oknom – zunaj. Za zunanji zvok bo poskrbljeno!

Kako ohraniti glasnost tiho? je večmedijski eksperiment, kjer se združijo glavna področja obeh avtorjev: glasba & zvok -> večkrat distorziran zvok električne kitare (samouk Peter) in pogojno klasični toni velikega klavirja (pianist Alexander). Dramaturgija predvideva prostorski zvok celotnega spektra. Njuna je seveda tudi slika: široka projekcijska površina je osnova za montažo dokumentarnega materiala obeh avtorjev. Zvok in video slika nista določena kot sinhronizirana tokova, vendar se nedvomno ujameta. Oko kamere bo živo dejavnost posnelo in jo v skladu z montažerskimi kriteriji tandema v nekem kasnejšem trenutku ustrezno predstavilo.

Peter & Alexander – „kako ohraniti glasnost tiho?“ (60 min.)

Peter Braatz – kitara, efekti, glas | guitar, effects, voice
Alexander Pečnik – klaviature, efekti | keyboards, effects
August Adrian Braatz – video dokumentacija | documentation
Borut Savski – zvok in snemanje | sound-mix, recording
Stefan Doepner – zvok in snemanje | sound-mix, recording

“Stojimo na absolutnem koncu vesolja. Po kateri poti naprej?
Korak naprej po poti ugotovitve, da konca pravzaprav ni.
Na tem trenutku visi večnost.
In središče trenutka je vsepovsod.
Čas in prostor ne obstajata, sta le fikcija razuma.
Neskončnost je zunaj in znotraj – hkrati v vsakem tonu, šumu, zvoku, sliki,
ki jih še nismo začutili, pa vendarle donijo v nas že od davnih časov.
Vse to, kar bo nastalo, smo že slišali, videli, pa čeprav nikoli zares.
Bilo je okoli nas, še preden je bila zavest.
Neskončnost postane bližina.
Korak čez rob bo povedal vse,
bo reinkarnacija v neskončnosti.
Quid est, quod est.”
/Alexander Pečnik/

“Ko sem bil mlad, star približno 17 let, sem začel izklapljati zvok s televizorja in namesto tega predvajal glasbo.
Nekaj let kasneje sem študiral film. Kot osnovo za montažo svojih filmov uporabljam glasbo.

Okoli leta 2000 sem posnel film o Damu Suzukiju iz CAN, slika je bila posneta podnevi zunaj na potovanju po ZDA,
ves material je bil izrezan v kameri, v bistvu sem imel 60 minut materiala za 60-minutni film.
Zvok je bil posnet ponoči na koncertih. Filmska slika dejansko ni imela prave sinhronosti z glasbo.
Učinek je bil, da je gledalec lažje spremljal sliko, poleg tega pa je lahko še z večjim veseljem užival v glasbi.

Že od zgodnjih dni sem bil velik ljubitelj električne kitare in hrupa, ki ga lahko povzroči
skoraj 30 let sem bil v punk-bendu, pa mi je uspelo, da se vse doslej nisem naučil niti enega takta ali riffa na kitari
gre bolj za zvoke, ki jih lahko ustvari
dandanes je na voljo vedno več pedal z efekti, ki ti dajejo ogromno prostora za igranje v vesolju našega majhnega sveta.

Toda igrati pomeni začeti, nadaljevati, zaviti desno, zaviti nazaj, se povzpeti, sesuti, jesti vmes ali samo spremeniti igro. Tako sva s prijateljem Alexandrom v tem trenutku končno pred dolgo želenim eksperimentom: sestaviti najine zmožnosti in fantazije z zabavo pri igranju okoli, okoli in okoli.

Ideja da bi dogodek poimenovala “kako ohraniti glasnost tiho” je prišla iz prošnje, da ne bi bila preglasna!
Spoznala sva, da je to tudi izjava o našem času, o naših zadnjih 15 mesecih na tej zemlji, o tišini v naših mislih in sobah – vendar v naših možganih ni tako.
Ko preklopite na novice ali resničnost, se zdi, da so te polne glasnosti, brez nadzora, brez skrbi, brez kakršne koli logike, glasnost neumnosti.

Sestavila bova 60 minut naključno izbranih slik iz najinih arhivov v formatu 16: 9 na velikem platnu – vzporedno z glasbo in hrupom. Ta “film” bova montirala na slepo, ne da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Slike so kar same vrstijo – naj same najdejo sinhronost – naših misli, občutkov, strahov – pa tudi užitka, ljubezni in veselja. To je najin prispevek za zdaj!”

/Peter Braatz, 20. aprila 2021/

 

Peter & Alexander sta za leto 2021 predvidela stilsko raznolik triptih intervencij, ki vsebuje solo ekskurze, sodelovanja in različne medije. Vsak dogodek bo estetsko zaključena celota.

Peter Braatz, 1959 – rojen v Solingenu v Nemčiji, živi v Ljubljani. V letih od 1977 do 2012 je bil pevec in pisec besedil v punk skupini S.Y.P.H.. Diplomiral je na Akademiji za film in televizijo v Berlinu (DFFB). Od leta 1988 je samostojen producent, režiser, scenarist, montažer, snemalec, fotograf, zvočni oblikovalec, lastnik produkcijske hiše Taris Filmproduktion, Nemčija–Slovenija. Je montažer večine filmov Maje Weiss in režiser šestintridesetih dokumentarnih filmov, ki so bili prikazani po celem svetu (Berlinale (Forum, Panorama), DokLeipzig, MOMA New york, Sunny side of the Doc Marseille, Mesage to Men St. Petersburg, Rotterdam, Los Angeles …). Sodeloval je z Davidom Lynchem in Wimom Wendersom. Ustvarja tudi pod imenom Harry Rag.
http://www.fmf-slovenija.si/peter-braatz/
https://belafilm.si/en/seznam-filmi/peter-vs-harry/
https://en.wikipedia.org/wiki/Blue_Velvet_Revisited
https://de.wikipedia.org/wiki/Harry_Rag

Alexander Pečnik je pianist. Vendar ima/ je imel še celo vrsto poklicev_vokacij, ki običajno zahtevajo celega človeka (-> celo človekovo življenje). Alexander v zadnjih letih intenzivno deluje v filmski dokumentaristiki – pogosto s Petrom Braatzem – in tudi samostojno.
https://bsf.si/sl/ime/alexander-pecnik/