VIDEOQUADROLOGUES
24.–31. januar 2026
Otvoritev: 24. januar 2026, 20.00
Cirkulacija2 (Podhod Ajdovščina 2), Ljubljana
Skupina štirih umetnic iz različnih držav in kontekstov je skoraj dve leti razvijala projekt, ki je temeljil izključno na izmenjavi avtorskega video materiala, v katerega je vsak posegel, ga uredil in spremenil, preden ga je poslal naslednjemu, ki je storil enako.
Ta razstava prvič javnosti predstavlja rezultate te video korespondence. Serija skupinsko ustvarjenih videov Agustine De Vera (Urugvaj), Henrike von Dewitz (Nemčija), Neree Moreno Felipe (Španija) in Simona Svetlika (Slovenija) bo prikazana v dialogu s fragmenti iz delovnega procesa.

Razdalja in čakanje
O razstavi Videoquadrologi (Agustina De Vera, Nerea Moreno Felipe, Simon Svetlik in Henrike von Dewitz, Cirkulacija2, Ljubljana, 2026)
Francisco Tomsich
Obstaja več (a ne prav veliko) različnih modelov, kako se približati umetniškemu ustvarjanju iz perspektive (ali v smeri) razkroja individualnega avtorstva. Eden najpogosteje uporabljenih – že od nekdaj – je tisti, ki temelji na tehnologijah korespondence. V vseh obdobjih to pomeni razdaljo in čakanje. Pri tem ne mislim na korespondenco med dvema ali več osebami kot skupno delo samo po sebi (čeprav to lahko je, a je), temveč na korespondenco kot strategijo, oporo ali pogoj za skupno ustvarjanje določenega objekta, katerega nekatere značilnosti so vnaprej določene na podlagi skupnega interesa.
Kot je A. G. Porta zapisal v zvezi s svojim sodelovanjem s čilskim pisateljem Robertom Bolañom: »ni lahko, da bi dve osebi ustvarili delo v sodelovanju, kar potrjuje tudi resničnost« (1). Res je, tradicija skupnega ustvarjanja v literaturi ni zelo razširjena. Pogostejša pa je v slikarstvu, arhitekturi, filmu in različnih vrstah avdiovizualnih jezikov, ki jih povezujemo s pojmom »video«, predvsem zato, ker jih lahko navežemo na pojav prenosnih, hitrih in dostopnih tehnologij snemanja, montaže in reprodukcije v drugi polovici 20. stoletja. Po drugi strani pa so slikarstvo, arhitektura in film skozi večino svoje zgodovine bili – ali še vedno so – izrazito kolektivne dejavnosti. Video pa zaradi svoje relativne mladosti in estetskega konteksta, v katerem je nastal, teži k individualnosti. Kljub temu je od vsega začetka posedoval idealne lastnosti, da postane medij korespondence, zato je bilo in še vedno je veliko primerov video-korespondenc. Vendar pa niso vse te izmenjave mišljene kot sredstvo kolektivnega ustvarjanja, ki bi bilo nekako »zunaj« samih izmenjevanih objektov.
Vzemimo primer. V 17. stoletju si dva pisatelja, ki živita v različnih državah, izmenjujeta pisma, v katera vpletata verze pesmi, ki jo pišeta skupaj. Pisma so objekti, ki si jih izmenjujeta; pesem pa je objekt, ki ga skupaj ustvarjata s pomočjo pisem kot medija in ki bo vstopil v (literarni) sistem in distribucijski krog. V 21. stoletju pa si dva vizualna umetnika (na primer Simon Svetlik in Henrike von Dewitz), ki živita v različnih mestih (denimo v Ljubljani in Izoli v Sloveniji), prek interneta pošiljata digitalne video datoteke. Gre za fragmente avdiovizualnega toka, ki ga proizvajata v svojem vsakdanjem življenju, a imajo nekatere skupne posebne značilnosti. Umetnika sta spoznala, da imata to, kar snemata, in način, kako to počneta, veliko skupnega, zato sta se odločila začeti dialog, v katerem so ti fragmenti objekti izmenjave, s pomočjo katerih skupaj ustvarjata drugačen objekt, namenjen vstopu v (umetniški) sistem in distribucijski krog.
Simon Svetlik in Henrike von Dewitz sta si pet let (2018–2023) izmenjevala avdiovizualne datoteke po preprosti metodi (korespondenca vključuje razdaljo in čakanje) in z enako preprosto metodologijo: vsak avtor prejme datoteko in po lastni presoji poseže vanjo, nato pa jo pošlje drugemu avtorju, ki dela na isti datoteki in jo pošlje nazaj. Proces se nadaljuje, dokler oba avtorja po medsebojnem dogovoru ne ugotovita, da je delo končano, nato pa začneta znova z drugim izvirnim gradivom. Tako kot pri številnih drugih avtorjih, ki so šli skozi podobne procese v različnih umetniških jezikih, je odločitev, kdaj neko delo, ustvarjeno v takšnih okoliščinah, »zaključiti«, tesno povezana z občutkom, da je bil razkroj avtorstva zadovoljivo dosežen. Zato se stavek »zdaj nama je težko vedeti, kdo od naju je kaj naredil« (ki se pojavlja tudi v pričevanjih umetnikov, sodelujočih v Videoquadrologih) nanaša na vrednoto ter na želeni in iskani rezultat. Rezultat, ki ga ni vedno lahko doseči. Bralcu prepuščam, da sam izpelje sklepe o estetskih, etičnih in političnih implikacijah te prakse.
Po dveh serijah izmenjav in dveh razstavah rezultatov v obliki video instalacij, ki so vključevale tudi fragmente procesa, z naslovom Videopisma (2), sta se Simon Svetlik (iz Ljubljane, Slovenija) in Henrike von Dewitz (iz Izole, Slovenija) posvetila »raztapljanju« v razširjeni izmenjavi korespondence, ki je nadaljevala prej raziskovani model skoraj dve leti (2024–2026), tokrat z vključitvijo Agustine de Vera (iz Montevidea in San Joséja de Mayo, Urugvaj) ter Neree Moreno Felipe (iz Peralejos de las Truchas, Španija). Kako se je ta skupina oblikovala, skozi kakšna srečanja, tokove in naključja, je dobro vprašanje za umetnike, ki sodelujejo v Videoquadrologih. Ti so se – skoraj čudežno (glede na ogromne razdalje, ki jih ločujejo, in dolga čakanja, ki so jih morali prestati) – prvič znašli vsi skupaj v istem mestu, kjer pripravljajo in predstavljajo prve rezultate svoje video-korespondence.
Praksa, ki so jo ti umetniki razvili sui generis, združuje tri osrednje vidike, ki so hkrati tudi niz odločitev, sprejetih na začetku delovnega procesa. Prvi je metoda, uporabljena za urejeno in sistematično izvajanje korespondence. Vsak umetnik je ustvaril izviren video- oziroma zvočni posnetek, ki ga je poslal enemu od preostalih treh, ta je vanj posegel in ga poslal enemu od drugih dveh in tako naprej, po vnaprej določenem urniku in z enomesečnim rokom za izpolnitev posamezne faze.
Drugi vidik se nanaša na nabor strategij in tehničnih postopkov, ki jih je vsak umetnik uporabil pri poseganju v prejete posnetke: uporabljali so prekrivanja (zvoka in slike), popačenja, fragmentacijo, pikselizacijo, inverzije, barvne plasti ter številne druge digitalne učinke za obdelavo videa in zvoka, vendar so se umetniki (in to je bila težka odločitev) vzdržali uporabe umetne inteligence ter kot veljavno šteli zgolj izvirno vsebino, ki jo je vsak ustvaril s svojimi napravami. V tej zadnji točki je zaznati namen, da bi ostali na nekoliko dokumentarni oziroma realistični ravni, kar nas pripelje do zadnjega vidika, ki ga je treba analizirati: estetskih koordinat.
Čeprav ima vsak umetnik v skupini svojo umetniško osebnost in preference, dosedanji končni rezultati kažejo, da so uporabljena metodologija in postopki pripeljali do serije izvirnih del, ki se gibljejo med abstrakcijo in referenco ter poskušajo vzpostaviti ravnovesje, ki jim daje določeno napetost in pri gledalcu ustvarja občutek čakanja, razdalje in pričakovanja – včasih izpolnjenega, včasih ne. Tako kot se dogaja pri vsaki korespondenci.
Nekaj fragmentov
















