avtor: Neven M. Agalma
datum: sobota, 12. 09. 2026 ob 20h
kraj: Cirkulacija 2, Podhod Ajdovščina
Kohleberg Kunstwerk je avdiovizualni projekt Nevena M. Agalme, posvečen reinterpretaciji rudarske in industrijske dediščine Zasavja skozi zvok, arhivsko gradivo, video in performans.
Projekt je prvotno nastal leta 2022 ob 200-letnici rudarjenja v Hrastniku. Prva izvedba, Kohleberg Kunstwerk 200.22, je bila umeščena v nekdanji rudniški industrijski objekt Mašinhaus, kjer je zgodovinski prostor postal hkrati prizorišče, zvočni vir in material umetniške intervencije.
V različici Kohleberg Kunstwerk 200.26 se projekt nadaljuje kot raziskovanje odnosa med industrijskim spominom, arhitekturo, zvokom in prostorom. Ostanki rudarske kulture niso obravnavani zgolj kot zgodovinski artefakti, temveč kot material, ki ga je mogoče skozi sodobno umetnost ponovno aktivirati in mu dati nov pomen.
Arhivski posnetki, podobe rudarskega okolja in avtorska zvočna kompozicija tvorijo prehod med dokumentom in abstrakcijo, med kolektivnim spominom in njegovo sodobno reinterpretacijo.
Živi del projekta se giblje med ambientom, industrialom, noiseom, zvočno dekonstrukcijo in industrijskim ritualom — od počasnih zvočnih plasti do intenzivnih, fizičnih zvočnih struktur.
Industrijska dediščina kot prostor spomina. Zvok kot njegova ponovna aktivacija.
NEVEN M. AGALMA — filozof, zvočni umetnik, producent in organizator, aktiven na področju eksperimentalne, noise in elektroakustične glasbe. Deluje v projektih Dodecahedragraph, Ontervjabbit, Cadlag in Myrornas Krig, je ustanovitelj Zasavje Noisefest International, kurator serije Sound Chambers ter vodja založbe Vile Descent Tapes.
Upcoming:
datum: ponedeljek 14. 9. ob 20.30
lokacija: pod Fabianijevim mostom v Ljubljani
avtorja: Lina Rica, Marko Batista
Tretja edicija platforme Prostorske konvergence izhaja iz razumevanja javnega prostora kot odprtega procesa — ne kot stabilne entitete, temveč kot nekaj, kar se nenehno vzpostavlja skozi gibanje, čas in načine prisotnosti. Koncept javnega prostora ni danost, ki bi nas zgolj obdajala, temveč se vedno znova proizvaja skozi razmerja, ki se v njem vzpostavljajo. Njegova identiteta ni dokončna. Je začasna konfiguracija prisotnosti. V sodobnem tehnološko posredovanem okolju se ta proces vse bolj prepleta s sistemi, ki ne posredujejo več zgolj med človekom in prostorom, temveč postopoma soustvarjajo načine njegovega zaznavanja, organiziranja in uporabe.
Javni prostor se kaže kot skupen, vendar njegova uporaba ni nikoli povsem nevtralna ali enakovredno dostopna. Vsaka nova prisotnost ga za določen čas preuredi na ravni uporabe in medsebojnih razmerij. Javni prostor predvsem nastaja skozi prakso njegove uporabe — skozi vsakdanje načine, kako ga prečimo in naseljujemo. Vzporedno z rastjo avtomatiziranih in inteligentnih sistemov se spreminja tudi položaj človeka: delovanje postaja vse bolj prepleteno s procesi, katerih učinki segajo v vsakdanje načine gibanja, zaznavanja in odločanja. Projekt te napetosti ne želi razrešiti, temveč jih skozi izkušnjo začasnega bivanja postavlja v ospredje.
Odmevi prostora_BLOK 1 je spoj eksperimentalnega dela intermedijskih umetnikov Line Rica in Marka Batiste.
Z začasno naselitvijo prostora pod Fabianijevim mostom oblikujeta časovno arhitekturo — začasno konfiguracijo razmerij med prostorom, telesom, časom in tehnološkimi procesi, ki se vzpostavi, razvija, doseže svojo intenzivnost in izgine. V živo generirano video mapiranje Line Rica in eksperimentalni zvočni sistem Marka Batiste vzpostavljata medsebojno povratno zanko med človekom, strojem in okoljem. Zvok in slika ne ilustrirata prostora, temveč ga aktivirata in preoblikujeta kot zaznavno polje. Arhitektura nadvoza tako postane hkrati fizična struktura, akustični resonator, projekcijska površina in začasni teritorij skupne prisotnosti. Audio-vizualni pristop pri tem ne pomeni zgolj povezovanja različnih medijev, temveč vzpostavljanje situacije, v kateri tehnologija postane aktiven člen prostorskega procesa. Obiskovalec ni postavljen pred končano umetniško delo, temveč vstopa v situacijo, ki se dogaja v realnem času. Site-specific transdisciplinarni proces, pri katerem se arhitekturno okolje, človeška prisotnost in audio-vizualni sistemi za določen čas povežejo v skupno prostorsko konfiguracijo. Ko se situacija konča, fizični prostor ostane nespremenjen, vendar je njegova statična prisotnost prekinjena. Postane možnost, da javni prostor ni zgolj to, kar je, temveč tudi to, kar lahko za določen čas postane.
