TU ZNOTRAJ NI ZAME NIČESAR SLABEGA | THERE IS NOTHING BAD FOR ME IN HERE
Published on May 31st, 2026DIH
Premiere predstav v Projektnem prostoru DUM na Kolodvorski 6 v Ljubljani:
5., 8., 14. in 16. junija 2026 ob 20h.
[prost vstop]
Kadar začne kamen rasti,
rase najprej hudo počasi.
Ne zapaziš ga, da rase,
stopaš nanj, pa misliš nase.
– Gregor Strniša, Pesem o kamnitem pragu
Nobenih reflektorjev, nobenih projekcij, nobenega utripanja, nobenih mikrofonov, nobenih ojačevalcev, nobenih novih medijev, nobenih mobilnih telefonov, nobene umetne inteligence, nobenega listanja časopisov, nobenega lastninjenja, nobenega striženja las ali nohtov in predvsem nobenega prinašanja lastne hrane. Ni prostora v dihu za dva vonja obenem.
Projekt izhaja iz petja kot najbolj intimne oblike prisotnosti – glasu, ki ne nastopa, ampak razpira prostor. Tu znotraj zame ni ničesar slabega je vokalno performativna raziskava prostora kot zatočišča, vibracije telesnega spomina in Pozabe. V času nenehne zunanje izpostavljenosti delo obrača pozornost navznoter – v mehke, ranljive dele telesa, kjer zvok nastaja pred besedo, pomenom in razlago. Dih je medij, biološki loop in kolektivni metronom, ki v permutaciji fragmentov glasu, šumov in melodij odpira vprašanje, koliko bližine še prenesemo in koliko tišine še znamo slišati. Petje nas katapultira v paradoksalno pokrajino neskončne samoprisotnosti vseh in vsega, kjer ni več nobene potrebe po razumevanju.
Vokalna postavitev obiskovalca vabi, da za trenutek upočasni tempo in se poveže z ritmom biti. Poudarja pomen prisotnosti, tišine in zavestnega doživljanja trenutka. Vsak ton je poskus bližine in vsak vdih dejstvo obstoja. Armenija. Blazina. Cimet. Dežnik. Drevo. Galeb. Harmonika. Igla. Jakna. Kamen. Knjiga. Kolo. Kozarec. Ladja. List. Megla. Miza. Oblak. Ogenj. Okno. Paprika. Pesem. Pismo. Planina. Polje. Potok. Pristan. Računalnik. Reka. Svetilka. Sonce. Stol. Šola. Šotor. Trava. Veter. Voda. Vrt. Zavesa. Zima. Zlato. Zob. Zvonec. Žaba. Žep. Žlica. Žoga. Življenje. Maori Haka. Od časa do brezčasnega. Čim prej. Čim počasneje. Čim nežneje. Čim bolj čustveno. Čim bolj trajnostno. Čim bolj iskreno. Iskrivo, stabilno in krhko. A cappella za jok na smeh.
Tu znotraj zame ni ničesar slabega ni afirmacija. Je vaja poslušanja. Za mešanico predzadnjega vagabunda in prvega slepega potnika v potovanju na Venero. Na glavi pol melone, proge srajce naslikane na koži, dva usnjena podplata pribita na stopalih. Zdi se, da ga edino jaz vidim; ker on gre mimo ljudi in lutke mu mežikajo, semaforji mu dajo tri svetlo modre luči in pomaranče z vogalnega sadnega drevesa mu mečejo svoje cvetove.
Bila sem ženska, ki je pela tako tiho, da si moral utihniti z menoj. Njen glas ni hotel zmagati nad svetom. Hotel ga je samo za trenutek omehčati. In morda je to vse, kar iščemo v petju – da nam za nekaj minut uredi dihanje v tem utrujenem svetu. Rada bi govorila s teboj kot komunistka s komunistko. V tvojem dihu je junija lepo videti pol decembra v tihoti, uro hoda dolgi in dve uri hoda široki.
trajanje: 43 minut
· režija: GVR
· performans: Irena Preda
· dramaturgija: Nina Meško
· take one: Tatiana Kocmur, Jurij Podgoršek
· a=tF²: !gor #352;
· fotografija: Sunčan Patric Stone
· hvala Roberti Flack, Astorju Piazzolli in Jang Manu
· produkcija: GVR Zavod za umetniško produkcijo
· soprodukcija: DUM – Društvo umetnikov, KIBLA Maribor, Cirkulacija²
· predstava je sofinancirana s sredstvi Mestne občine Ljubljana
