John Duncan “The TELL” = svetovna premiera
Published on April 18th, 2018Četrtek, 26. april 2018 ob 20.30: John Duncan, kratkovalovna skladba “The TELL”
v sodelovanju s Cirkulacijo 2; kroženje kratkovalovnega spektra
Cirkulacija 2, Tobačna Ljubljana
The TELL pomeni na videz nepovezano izgovarjanje kratkih povedi – kot v transu – ki pa se v prihodnosti izkažejo kot pomensko povedne in pravilne.
John Duncan bo na ponovno povabilo Cirkulacije 2 v času štirih dni bivanja v Ljubljani premierno izvedel koncert/ predstavo s prostorskim zvokom, ki ga omogoča sistem vrtečih se zvočnikov izdelan v Cirkulaciji 2. Zvočni viri bodo kratkovalovne radijske emisije. Medij kratkovalovnega radia je eden od Duncanovih zvočni instrumentov že desetletja. Vsak zvok oddajan na Zemlji se pod vplivom atmosferskih, sončnih in drugih dinamik predrugači v nekaj nepredvidljivega in neponovljivega. Prav tako tudi vsak od teh vplivov samostojno proizvaja specifične radijske signale. Duncan bo na podlagi teh zvokov pripravil večkanalno kompozicijo zvokov, ki jih bo v živo razporejal po prostoru.
Člani Cirkulacije 2 bodo nato sugerirali neposrednejšo izkušnjo lovljenja radijskih in drugih valov v realnem času. Gre za sodelovalno produkcijo pri kateri sodelujejo trije tuji gostje in trije domači: Stefan Doepner, Borut Savski, Boštjan Leskovšek, Yelena De Luca Mitrjushkina (Bologna/ Italija) in Ivan Pjevcevic (Bologna/ Italija) in seveda John Duncan.
John Duncan je po rodu Američan, v preteklih petih esetletjih pa je deloval v Los Angelesu, Tokyu, Amsterdamu, trenutno pa v Bologni v Italiji. Njegova področja so performens/ akcionizem, instalacije, sodobna glasba, video in eksperimentalni film. Njegovi dogodki so raziskovanja temeljnih eksistencialnih pojavnosti – kontroverzni in pogosto skoraj brutalno neposredni. Izredno pomembno je njegovo delo na področju zvoka (glasbe). Sodeloval je s Franciscom Lópezom, zeitkratzerjem, Elliottom Sharpom, itd. Leta 2008 je začel poučevati umetnost zvoka na bolonjski Akademiji lepih umetnosti. Neprestano ostaja aktiven na svojih umetniških področjih, razširil je delovanje tudi na glasbo za sodobni ples.
http://www.johnduncan.org/
https://en.wikipedia.org/wiki/John_Duncan_(artist)
Yelena De Luca Mitrjushkina (Elena De Luca) je fotografinja, direktorica umetnostne galerije Narkissos Contemporary Art Gallery v Bologni / Italija in v letih 2012/13 glavna urednica spletne revija Creazina (http://www.creazina.it), ki se ukvarja s širokim spektrom kreativnih polj: umetnost, film, ilustracija, moda, oblikovanje in spremljanje vseh teh dogodkov.
Ivan Pjevcevic (Bologna/ Italija) je video umetnik mlajše generacije. ki je sodeloval pri projektu Johna Duncana TERRA AMARA na festivalu AngelicA 26 leta 2016.
http://www.johnduncan.org/video/terra_amara.html
Kdo danes sploh še posluša radio? Ali prisluškuje kratkovalovnemu in srednjevalovnemu spektru in lovi daljne radijske postaje? Ali koga sploh še fascinira občutek daljave, ko je vse tako blizu in dostopno?
Ali kdo sploh še oddaja na teh frekvencah? Ali pa je prosluli medij spet mesto bohotenja naravnih dinamik, radio pa stvar medijske predzgodovine, v kateri je radijski medij zavzemal bistveno mesto. Sprehajanje z radijskim sprejemnikom po teh frekvencah danes povzroči močan občutek, da prisluškujemo posnetkom iz preteklosti – iz časa velikih ideologij.
Radijski valovi so eden od t.i. naravnih resursov, ki so podobno kot drugi (podzemlje pod, zrak nad, obalni pas ob, dež in pitna voda, ki se zbira na dvodimenzionalnem terenu) podložni teritorializaciji – pripadajo teritoriju. Ta poteka najpogosteje na državni ravni (“javni”), vendar je lastništvo lahko tudi privatno. V primeru radijskih valov je teritorij pretežno nadnacionalni, razen v primeru valov kratkega dosega. Teritorializacija naravnih resursov je seveda tipična kolonizacija – v primeru radijskih valov – zelo abstraktnega (večdimenzionalnega) teritorija.
Za naravne resurse se pogosto reče, da praviloma pripadajo vsem, oziroma točneje: nikomur posebej. Beseda zveza, ki jo v takšnih primerih pogosto uporabljamo je “javni prostor”. Vendar je jasno, da so naravni resursi na na tržišču in se dajejo v začasno upravljanje. Slednje kaže na razumevanje, da so naravni resursi samoobnovljivi, neizčrpni in večni. V primeru nižjih radijskih frekvenc se zdijo ponovno prepuščeni naravi.
Alessandro Di Giampietro je na performensu naredil video hommage vrtečim se zvočnikom, ki jih je v glavnem naredil Stefan Doepner
Foto: Boštjan Leskovšek