Rano v ponedeljek 19. maja 2025 je preminil Boštjan Leskovšek, zvočni umetnik, performer, pesnik in fotograf – soustanovitelj iniciative Cirkulacija 2. Zadnji dve leti in pol se je njegovo zdravje vztrajno slabšalo zaradi Alzheimerjeve bolezni. Njegovemu spominu se bomo družno priklonili v soboto, 24. maja 2025 od 18.00 v prostorih Cirkulacije 2 v podhodu Ajdovščina Ljubljana.
Vabljeni vsi, ki smo ga poznali in imeli radi!
Boštjan Leskovšek, rojen 1965 v Ljubljani, je zvočni umetnik in poet ter soustanovitelj gibanja POPOPO (POezija PO POšti) med letoma1996 – 2001. V tem času preko petdeset nastopov (hapeningov, zvočna poezija in dopisno ustvarjanje pesmi). V letu 2006 izide pesniška zbirka Drža Va. Sodelovanje na Vmesnih prostorih/Intermediate Spaces 2006/07 galerija ESC Graz in Galerija Kapelica; inštalacija in dogodek (Zvočne kopeli). Navdušenec nad tehnologijo, znanostjo, filozofijo in sodobno umetnostjo kar združim = družim v iniciativi Cirkulacija 2, ki deluje v Ljubljani od leta 2007. Projekt NanoŠmano, ustvarjanje z znanstveniki in umetniki v produkciji galerije Kapelica (2010-12). V letih 2012/ 2013 del projektne skupine 300000 VK. Od nekdaj redno zaposlen na RTV Slovenija kot video inženir. Izdane plošče: Narava potrpežljivosti 2007, Puščava realnega 2008,VesOlje 2003/10, Cirkulacija 2 in Bogdana Herman 2009, Vmesni Prostori 2009, XL Experiment, Površina Dogodka 2010, itd…
Diskografija, fotografija, tekstografija:
Trivia Records https://3via.org/records/index.php?opt=search&word=Bo%C5%A1tjan%20Leskov%C5%A1ek
SoundCloud https://soundcloud.com/ror11
Instagram https://www.instagram.com/jokel11
Locutio.si https://www.locutio.si/avtorji.php?ID=143&clanek=363
Njegova stališče do zvoka in glasbe povzemamo iz pogovora, ki sta ga imela Andrej Lutman in Boštjan Leskovšek konec leta 2011, izšel pa je v reviji Glasna (revija Zveze Glasbene mladine Slovenije – letnik 42, številka 6) z naslovom Zvok in koža.
Boštjan:
Glasba je zame bolj artikulirano oziroma bolj določeno fizikalno stališče zvoka. Pri zvoku je vse bolj odprto in nedoločeno, glasba pa je ponavljajoči se zaprti sistem, ki se sooča z zvočno odprtostjo in potrjuje kolektivna občutenja družbenega dogovora ter dresure življenja. Vse pleše, vsa glasba je ista, zvok pa je vedno drug, drugačen. Je ono brez stališča, stičišča. Je neznosna odprtost vsega vsemu. Znotraj tega gibanja nastajajo situacijski otoki, v katerih se porajajo dogajanja, ki jim lahko sledijo dogodki.
Kaj je potemtakem dogodek?
Nekaj zelo redkega. Vezan je na naključje, situacijo in trenutek, v katerem doživiš neznano in se čudiš. Zame je ništrc situacija brez spomina in zgodovine, ena sama prihodnost, kjer sem brez identitete, gluh in slep, a slišim in vidim – pa ne vem.
Lahko ta ništrc umestite v zvočni dogodek?
Če ga umestim, ga slišim, ne znam ga pa artikulirati; to me zmede in mi da misliti, ampak to že ni več dogodek, temveč preteklost. Ne, ne morem ga umestiti!
Se strinjate s trditvijo, da glasba ima zgodovino, zvok pa ne?
Se ne strinjam. Glasba ima zgodovino, zvok preteklost. Glasba je oblika znanstvene metode, te odpre v eno. Glasba je primerljiva s kozmosom, zvok s kaosom.
Ozvočujete prostore in besede. Na čem so določene vaše prostorske besede?
Ne vem, ali ozvočujem. Bolj zvočim. Zanmimive so mi površine in njihova zevajoča abstraktnost. Dogodkovna stičišča med dvema ali več stališči me vodijo v zaznave sprememb v ponovitvah. Naj ponazorim: ko ojačevalnik s ponavljanjem okrepi zvok, se določene trditve že razdirajo, pačijo v nove namene brez pomenov. Imamo sisteme, ki jih osmišlja kibernetika, preučuje pa kognitivna znanost. Nizanje besed proizvede poved, sporočilo, zvočenje pa pri tem sporoča – a ne kakovostno, ampak količinsko nestabilnost. Pri tem kopičenju nastajajo površine, ki se plastijo v prostor.
Površine sestavljajo prostor, kjer so tudi telesa, ki poslušajo – telesa, ki so deležna zvokov. Telo pa omejuje koža. Kakšen je torej vpliv zvokov na okuženost? Ali zvok okuži?
Širi podatkovno površino navzven in navznoter in telo postane vmesnik. Zvok preide v votlost telesa, telo resonira in informira prostor.
Tišine potemtakem ni?
Tišina je misel niča. Nič je zamisel tišine.
Osnovno sredstvo vašega umeščanja med zvokom in tišino je tehnologija. Tehnologija je vmesnik med oddajanjem in sprejemanjem. Kakšna je takšna dopolnitev? Je morda izpopolnitev, dopolnitev človeških zmožnosti?
To je proteza. Je plehkost razuma, ki se želi širiti iz sebe, zase. Uporabljam jo zaradi lastnega hendikepa in nezadovoljstva z njim. Je značilno potrošniška odvisnost, ki te trenutno zadovolji in pusti praznega. Nastalo praznino zapolnjujejo vedno novejši izdelki, boljši, lepši, bolj namenski, uporabniško prijazni … Lahko že rečeš aparatu: lonček kuhaj, mizica pogrni se, internet, kupi mi prijateljstvo … Konzumiranje vsega tega te sili v reklo: vse, kar se ponuja, se mi skuja. Iz te saturacije nastane simptom. In rešitev je lahko kreacija. Sam, soočen s tehnologijo in njenim konzumom, preidem v destrukcijo, jo poosebim, dekonstruiram. Destrukcija izniči namen in pomen. Pri tem nastanejo možnosti za nove povezave, drugačne vezi, nemogoče možnosti. S tem preidem v konstrukcijo, sprejemam neuporabnost brez pomena in namena, ki ju oddam potujeno kreaciji.
Precej zapleteno… Lahko povedano ponazorite s primerom?
Prav. Ozrl se bom na postavitev v letih od 2008 do 2010, ki je bila sestavljena iz televizorja, kontaktnega mikrofona in avdio mešalne mize. Postavitev je kasneje dobila ime Površina dogodka. Na videovhod tv-sprejemnika sem povezal prek “mikserja” ojačen signal kontaktnega mikrofona. Avdioizhod televizorja pa je bil povezan z mešalno mizo. To je bilo osnovno izhodišče za zankanje, “feedback”. S kontaktnim mikrofonom sem se dotikal tanke elektrostatične plasti katodnega zaslona. Pri tem je “mikser” ojačeval avdiosignal iz mikrofona in ga usmerjal na videovhod televizorja. Slika na zaslonu se je spreminjala, s tem se je spreminjala tudi elektrostatična napetost zaslona in s tem tudi zvok pri izhodu “mikserja”.
In rezultat vsega tega?
… je bilo elektromehanično “loopanje” slike in zvoka, ki ga je regulirala tanka plast statične elektrike pod mikrofonom. In prav tam, na tej površini, so nastajali dogodki. Ves proces vsega tega dogajanja pa je bil nekakšna detekcija površine dogodka. O dve leti trajajočega procesiranja in eksperimentiranja so ostale zabeležene avdio-video sledi, ki so dostopne v internetni založbi Trivia.
Tehnologiji, ki ju uporabljate, sta analogna in digitalna. V okviru uporabljenih tehnologij obstaja harmonično in neharmonično popačenje zvoka. Ima to za vaše delovanje bistven pomen?
Uporabnmo je oboje, rezultat pa je vedno analogen, ker gledam z očmi, poslušam z ušesi in čutim s kožo oziroma poslušam s kožo. gledam z ušesi in poslušam z očmi. Razumem pa digitalno. Vedno začnem z neznosnim hrupom, prenasičeno distorzijo, ko pa se temu priključim, se zgodi proces harmonizacije kot posledica monotonije in pomanjkanja detajlov.
Kje pa so tu hormoni?
Pretirana jakost zvoka je zelo telesna. Pri vstopu v zvočni zid, ki je – konec konce – nekakšen skener, zvok naleti na telesna vozlišča in jih sprošča.
Potemtakem se ukvarjate z zvočno terapijo?
Ne, ampak z zvočno izkušnjo.
Kako pa doživljate resonance?
Vedno kot skladno ozadje, ki me vabi in omamlja. Razumem jih kot nasprotovanje raziskovanju neznostnostiin mi lajša vstop v neznanmo zvočno. Torej so nekakšna varna potuha pri odkrivanju nečesa novega A razum jim ne zaupa, čuti pa jih obožujejo. Tako sem v razcepu med ugodjem in strahom. Vmes pa se mi kdaj tudi kaj zgodi, pride do čudenja, ki je moj “point” umetniškega dogodka.
Se imate za oscilator?
Ne, je predolgočasno. Je pa oscilator pomeben zaradi stalnosti, ki te frekvenčno bolj resonira.
Kakšen je obisk vaših dogodkov, postavitev, eventov, predstav?
Minimalen.
Kako to?
Umetnost je redka, težko jo je najti, potrebuje mnogo iskanja in se ne ponuja. Pa še nekaj je: ne potrebujem pasivnega poslušalca oziroma gledalca, ampak soaktvinega udeleženca. Za kaj takšnega pa sta potrebna pripravljenost in čas obeh. Ne obstaja ljubezen na prvi zvok.
Torej sprejemate podpovršinske investicije?
Recimo, da je tako. Velika investicija je že radovednost, ki spodbudi srečanje z eksperimentom. Hm, vse to pri meni traja. Težko padem notri. Nisem značilen potrošnik. Rad čakam in opazujem, da se zgodi poseben prostor, da zaživi situacija, v kateri je dogodek možen. Je redko, ampak je. Drugi.
Vaše stališče do pojava nesmrtonosnih orožij?
Glede zvoka je glasba koračnica, tako da je nesmrtonosno orožje vsak koncert ojačene manipulacije. Glasba je regulativ naših emocij in nevarno orodje v veščih rokah industrije ugodja. Z glasbo se dogaja socialna dresura.
Kako sprejemate oznako zvočni dreser?
To je glasbenik. Je ne sprejmem.
Se imate za izumitelja v umetnosti?
Ja, izumitelja nekoristnega in čudnega ter neuporabnega. Ne vem pa, ali je to umetnost možnega.
Znani in priznani ste tudi po tem, da se na svojih predstavah javno prehranjujete, da dobro kuhate in še slaje jeste. Je cmokanje eden od odmevnejših zvokov kože?
O, seveda. Moje geslo je: galerija je oštarija, kjer se dobro je, pije, kadi, druži, zabava in vedno eksperimentira. Je družbeni prostor iskanj, srečevanj. Je tisto snovno človeško stiskanje, ki je v tem času že postalo neverjetno čudenje.
Zapisal Andrej Lutman
/foto-selfie: Boštjan Leskovšek/
/NE JAZ; foto: Alessandro Di Giampietro, 2017/
https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/poslovil-se-je-zvocni-umetnik-bostjan-leskovsek-soustanovitelj-cirkulacije-2/746506
